Medtem ko je večina dvorcev, znanih kot havelis, v Shekhawati ostala zapuščena in tudi razpada, je na srečo ostal tudi majhen del teh poslikanih palač, ki se je ohranil.
V nasprotju z neplodno puščavo Thar, znano tudi kot Velika indijska puščava, je bila regija Shekhawati nekoč dom nesramnega razkošja milijarderjev iz Indije. Danes pa mnogi milijarderji svoje velike havelise prepuščajo milosti in nemilosti časa. Večina se jih ruši in propada, izginjajo tudi freske, ki samo še nemo pričajo o izginulem času slave in bogastva tega območja.
Svetovna znamenitost
S slikami, ki zajemajo skoraj vsak centimeter dvorcev, spadajo vasi in mesta v indijskem Shekhawatiju med največjo svetovno koncentracijo čudovitih fresk v eni regiji. Da bi zaščitili ta enkratna posestva, ki še naprej razpadajo, sta dve okrožji v Shekhawatiju prepovedali prodajo palač vsakomur, ki bi lahko poškodoval to kulturno dediščino. Njihov cilj je namreč ohranjanje in spodbujanje Shekhawatija kot turistične destinacije.
Vzpon trgovskega uspeha
Shekhawati, kot so ga poznali v najboljših letih, je ustanovil poglavar Rao Shekha v poznem 15. stoletju, le štiri stoletja kasneje pa je mesto cvetelo v vsej svoji lepoti in razkošju. Regija je z nižjimi davki privabljala trgovce in tako preusmerila vse trgovske karavane iz bližnjih trgovskih centrov Jaipur in Pula. Trgovci, ki so pripadali skupnostima Marwari in Bania, znanima etničnima skupinama trgovcev v Indiji, so se preselili v Shekhawati iz okoliških mest, in si nabrali ogromno bogastvo s cvetočo trgovino z opijem, bombažem in začimbami. Tam, kjer so bile prej skromne trgovske hiše, so začele rasti velike palače vse do konca 19. stoletja.
Denar so vložili v slikarije
Ko se je trgovska pot preselila iz ustaljenih karavanskih poti na morje in leta 1820 še na železniške tire, je začel promet v trgovskih centrih v Radžastanu strmo upadati. Podjetni trgovci iz Shekhawatija so sledili denarju in se preselili v novonastajajoča pristaniška mesta v Bombaju in Kalkuti na indijski obali, vendar pa so domov pošiljali ogromne vsote denarja. Domači pa so ta denar vladali v svoje domove in tako napovedali ero unikatno poslikanih palač, saj so bile freske najboljši način, da prikažejo, kako bogati so in kako razkošno živijo v resnici.
Bogastva niso skrivali
Večina dvorcev je bila zgrajena v podobnem stilu – običajno so bile to dvonadstropne stavbe z dvema do štirimi odprtimi dvorišči, razporejenimi v pravokotnem bloku. Vsako dvorišče in pripadajoči prostori so bili namenjeni za drugačno rabo. Prvo dvorišče po vstopu v hišo je bilo namenjeno moškim in njihovim poslovnim odnosom, drugo dvorišče je bilo za ženske, ostala dva pa za pripravo hrane in hlevi za živali. A stavbe so si bile podobne le navzven, saj trgovci niso izpustili niti enega samega kamna neposlikanega. Tako so svojim palačam vdihnili poseben, enkraten videz, ki so ga nadgradili še z izrezljanimi lesenimi vhodi, razkošnimi ogledali in seveda z vpadljivimi slikami, ki prikazujejo tako vsakdanje življenje kot mitološke dogodke.
Freske krasijo vsak centimeter
Navdahnjeni z oker freskami iz 17. stoletja, ki so jih uvedli rajputški kralji v Amer Fortu, so trgovci naročili unikatne slike za vsaki centimeter zidov dvorcev – vključno s poslikano zunanjostjo, notranjostjo, stropi in celo prostori pod oboki in kapom. Najpogostejši in tudi najbolj priljubljeni prizori v freskah v 19. stoletju so bili iz starodavnih hindujskih epov Mahabharata in Ramajana, seveda z veliko dekorativnimi cvetlični vzorci.
Široka paleta barv
Slikarji so prva naročila za freske dobili iz mesta Jaipur, a ko so opazili naraščanje zanimanja za poslikave, se je začela slikanja fresk učiti tudi lončarska skupnost v Shekhawati. Dodali so še različne stile, ki so se večinoma razlikovali od vasi do vasi, vendar ni povsem jasno, ali so imeli umetniki popolno svobodo pri ustvarjanju ali pa so bila glede vzorcev in mitoloških prizorov dana kakšna posebna navodila.
V prvi polovici 19. stoletja so v barvni paleti prevladovali tradicionalni pigmenti, narejeni iz mineralov in zelenjave, seveda z intenzivnimi odtenki rdeče, maronov, indiga, lapis lazuli in bakreno modre, pa tudi svetlo rumena, ki so jo menda pridobivali iz kravjega urina. Leta 1860 pa so v uporabo prišli sintetični pigmenti, ki so bili cenejši, poleg tega pa so nudili tudi široko paleto novih barv.
Mešanje mitov in modernih prizorov
V začetku 20. stoletja se je v freske prikradel vpliv Evrope in sodobnega napredka, predvsem spominov iz potovanj trgovcev, kaj so videli in doživeli v velikih mestih. V nekaterih redkih primerih so bili slikarji poslani na pot, da so lahko poustvarili iste prizore. Tako med tradicionalnimi prizori najdemo celo freske kraljice Elizabete, Jezusa, angelčkov, pa tudi parnih strojev, gramofonov in nemalokrat celo mešanje mitoloških prizorov s sodobnimi izumi, na primer hindujske bogove v luksuznih avtomobilih s svojim šoferjem.
Zapuščene za vedno
Havelisi in freske v Shekhawati so se razcvetele do začetka 20. stoletja, potem pa so bogati tajkuni začeli zapuščati puščavo zaradi boljših poslovnih priložnosti v živahnih metropolah, kot sta Bombaj in Kalkuta, odhajali pa so tudi v tujino. Potem se je še večina trgovine preselila drugam in ko je začel tudi razvoj v Shekhawatiju stagnirati, so iz svojih palač za vedno odšli še zadnji trgovci.
Visoki stroški vzdrževanja
Leta 1950 so uspešna mesta, ki so jih postavili milijarderji, predstavljala le še senco same sebe. Prodaja ali prenova teh družinskih bungalovov – v nekaterih bi lahko prebivalo tudi do 50 družin naenkrat – je težaško delo. Stroški vzdrževanja so visoki in mnogi izmed lastnikov, saj imajo palače več dedičev, so se zapletli v pravne spore. Ampak ker so havelisi v zasebni lastnini, vlada ne more storiti veliko, da bi se ohranili.
Novo življenje za dvorce Shekhawati
Na srečo pa lepota in kulturni pomen teh poslikanih dvorcev nista izgubljena za vse. Leta 1999 je francoski umetnik Nadine Le Prince kupil leta 1802 zgrajeno stavbo Nand Lal Devra Haveli (ki se zdaj imenuje Nadine Le Prince Kulturni dom) in ga skrbno obnovil, da spet izžareva razkošje tako kot nekoč. Prav tako so v sosednjih mestih Dunlod in Nawalgarh Seth Arjun Das Goenka Haveli in družine dvorcev Shri Jairam Dasji Morarka obnovili dvorce in jih spremenili v muzeje, tako da so mogoči tudi ogledi javnosti. Nekaj drugih dvorcev, ki so razpršeni v zaledju Shekhawatija in tudi drugod, pa so spremenili ali v muzeje ali pa v zgodovinske hotele.
Medtem ko se nekateri havelisi rušijo in razpadajo – njihova slava živi v drugih.
M. S., BBC