Eni imajo radi tanke, drugi debele. Tretji prisegajo na prepognjene, četrti pa – ne boste verjeli – na tiste v obliki lonca. Govorimo seveda o pici, ki ima skoraj toliko oblik in okusov kot oboževalcev. Italijansko specialiteta je pot do enega najprepoznavnejših obrokov na svetu začela med najrevnejšimi – neapeljskimi delavci na jugu Italije.
Danes najvišje cene za obrok, ki je bil nekoč sestavljen iz preprostih sestavin, kot so inčuni, sardele, listi bazilike, koščki česna ali sira, skorajda ni. Skromni začetki pice segajo v 19. stoletje, ko so revni delavci (Lazzaroni) na italijanskem škornju potrebovali nekaj, od česar so se lahko na hitro nasitili, po vrhu vsega pa je moralo biti tudi zelo poceni – iz teh potreb se je rodila pica.
Z ulice do italijanskega dvora
Na začetku so pico tako kot danes prodajali ulični prodajalci, čeprav je marsikdo morda ne bi prepoznal, saj še ni imela treh tipičnih sestavin, ki jih na njej najdemo danes. Moderno obliko ali recept je prevzela šele po letu 1889, ko je italijanski kralj združene Italije Umberto I. obiskal Neapelj.
Legenda pripoveduje, da ga je na poti na jug spremljala njegova soproga Margarita, ki je med obiskom te pokrajine poskusila več različnih vrst pice. Najraje naj bi imela pico s pelati in belim sirom z dodatkom bazilike, barve teh sestavin pa je najti na italijanski trobojnici. Ena izmed najbolj preprostih vrst pic – margarita – se po njej imenuje še danes.
Pot na svetovni oder
Pica je svoj globalni preboj začela v letih po prelomu stoletja na drugi strani Atlantika. V letih pred drugo svetovno vojno so se namreč v želji po boljšem življenju številni Italijani zgrinjali na obale ZDA, kjer so kmalu začeli vzpostavljati svoje četrti. V eni izmed njih je bila ustanovljena prva picerija.
Danes je pica sinonim za priljubljeno hitro prehrano, t. i. “junk food”, ki v enem obroku človekovim dnevnim energijskim potrebam prispeva vsaj 800 kilokalorij. Sčasoma je postala tudi predmet podiranja rekordov. Največjo pico vseh časov so spekli – kdo drug kot – Italijani. Gromozanska pica je obsegala skoraj 1300 kvadratnih metrov.
Ž. K.