Potopis Vietnam: Postrežejo tudi kačo, hrošče ali psa

Fotografija je simbolična (foto: epa)

Vprašal me je, če sem poročen. Ko sem odgovoril, da ne, me je vprašal, če imam dekle. Ponovil sem, da sem samski, in v naslednjem trenutku je že poklical sestro svoje žene. Kar naenkrat sva se pogovarjala po Skypu. Bila je ljubka, menda tudi izobražena. Tekoče je govorila angleščino in prevevala jo je tista rahla sramežljivost, ki je zahodnjakinje ne premorejo več.

Sin lastnika hotela, kjer sem bival, me je predstavil svoji ženi, otrokom in tastu. Po nekaj dneh, ko smo bili že dobri znanci, je omenil, če bi si želel dopisovati s sestro njegove žene. Da bi vadila angleščino. Seveda se mi to ni zdel noben problem. Naslednje vprašanje pa je bilo: »What about love?« Če bi mi bila všeč, bi se lahko dogovorili. Poroke so namreč po dogovoru, pomembno vlogo odigra tudi socialni status. Hitro sva po Skypu izmenjala nekaj nerodnih stavkov. Bila je ljubka, mogoče se bova še kdaj slišala … in povadila angleščino.

Socialistična republika Vietnam je obmorska država v jugovzhodni Aziji. Na severu meji na Kitajsko, na zahodu na Laos in Kambodžo, na vzhodu pa na morski Tonkinški zaliv. Z nekaj več kot 85 milijoni prebivalcev je 13. najbolj naseljena država na svetu.

“Milijarda” motoristov in drage znamke avtomobilov
Vietnam še danes povezujejo predvsem z vojno z ZDA, čeprav je od umika zadnjih ameriških enot minilo že skoraj 40 let. Medtem ko bi Američani na svojo veliko sramoto najraje pozabili, pa so Vietnamci na izid vojne izjemno ponosni in si močno prizadevajo, da njihova velika »zmaga« ne bi šla v pozabo.

Najrevnejši v Vietnamu živijo v kolibah na rekah (foto: AV)

Najrevnejši v Vietnamu živijo v kolibah na rekah. Foto: AV

Kapitalistični trg v Vietnamu nadzoruje enopartijska komunistična vlada. Na podeželju živi neverjetno veliko revnih ljudi, na obrobju mest in v mestnih središčih pa vznika bogastvo. To se še najbolj pozna na voznem parku. Milijarda mopedov na cestah, tisti redki avtomobili, ki so bolj za okras, pa so veliko boljši kot na primer v Sloveniji. Večinoma znamke BMW , Mercedes, Audi …  V tistem nemogočem prometu so najbolj ogrožena vrsta pešci. Ampak če hodiš počasi in se zliješ z okoljem, te motoristi in avtomobili elegantno obvozijo.

Manjši bar pa šest zaposlenih
V Vietnamu ima skoraj vsak službo, ne glede na to, kakšna ta je. V manjšem baru je zaposlenih 6 ljudi; eden ti odpre varata, drugi te posede, tretji prinese meni, četri pijačo, peti hrano, šesti ti izstavi račun. Podobno je tudi na ulici. Eden pomete smeti s pločnika na cesto, nekdo drug – običajno ponoči – pomete smeti s ceste v smetnjak.

Prodajalci časopisov razgrnejo svojo ponudbo kar na pločniku. Dnevnega časopisja je kar nekaj, seveda je vse pod strogim nadzorom; nekajkrat sem kupil Vietnam News. Znano je, da je inflacija v Vietnamu iz vseh ljudi naredila milijonarje. Plača povprečnega Vietnamca znaša okoli 180 evrov na mesec, to je 4 milijone in pol dongov. 1 evro je 25 tisoč dongov, največji bankovec je za 500 tisoč dongov, to je 20 evrov. Ena jed na ulici, recimo krepka juha, stane 1 evro, v boljši restavraciji pa se dva dobro najesta in napijeta za 7 evrov oz. 175 tisoč dongov.

Hladni odnosi med severom in jugom
Jug Vietnama se od severa razlikuje po mentaliteti, tako je bilo še pred ameriško vojno. Znano je, da je jug “potegnil” z Američani, sever pa se jim je upiral. Ljudje na jugu so bolj pod vplivom Zahoda, jug je bolj bogat, Saigon, največje vietnamsko mesto na jugu, ima gospodarsko rast precej višjo od severa. Veliko ljudi z juga je odšlo delat v tujino in domov pošiljalo denar, na severu pa tega ni bilo toliko. Severnjaki so jugu seveda očitali, da so izdajalci … Hladni odnosi se čutijo še danes.

Angleščina je “zlata vredna”
Preko couch surfinga sem se dogovoril s Phuong Nguyen – mimogrede, to je eden najpopularnejših priimkov v Vietnamu; po nekaterih ocenah se kar 40 odstotkov vseh Vietnamcev piše Nguyen – in se dobil z njo kar v njeni šoli, kjer se Vietnamci učijo angleško. Da sem kar “padel v razred” in se pogovarjal z njihovimi učenci, ni bilo nič nenavadnega. Včasih te kdo ustavi kar na ulici: “Oprostite, rad bi vadil angleško in se pogovarjal z vami,” rečejo in čakajo, če boš pri volji za klepet. Če ne, se zahvalijo in gredo dalje.

Mladi se zavedajo, kako pomembna je angleščina. Trikrat tedensko po dve uri pridejo na večerni pouk. Poučuje jih Phuong – dekle, ki je precej premožno in poučuje kar v svoji veliki hiši, kjer med drugim oddaja tudi sobe turistom. Ti pa se v zameno za prenočišče z Vietnamci pogovarjajo v angleščini.

Dober tek po vietnamsko (foto:AV)

Dober tek po vietnamsko. Foto: AV

Tri glavne vrste mesa, pa kača, pes in hrošči
Glavna jed je riž, Vietnam je celo največji izvoznik riža na svetu: kuhan, pečen, v rezancih, kot glavna jed ali priloga, z zelenjavo in mesom. Tri glavne vrste mesa so govedina, perutnina in svinjina, lahko pa seveda dobiš tudi kačo, hrošča ali kaj drugega. Zvečer na neki zabavi so pekli psa. Jedi prihajajo na mizo brez posebnega vrstnega reda. Ko je ena jed pripravljena, jo prinesejo.

Juha bo tako morda na začetku, na koncu ali pa bodo prinesli vse jedi naenkrat. Kruha praktično ni, če pa je, je bel, dobiš ga v kakšni bolj evropski restavraciji, kjer so znali postreči tudi klobasice. Ob vhodu v takšno restavracijo piše, da nudijo vietnamsko in evropejsko kuhinjo. V restavraciji se jé za mizo, pri domačinih pa miz in stolov ni. Vedno smo sedli kar na tla, jedi so prinesli na prt, jedilni pribor so paličice. Tla so zelo čista, povsod se sezuvajo. To se ve.

Dolg krempelj – statusni simbol
Tudi sicer je osebna higiena ljudi zelo na nivoju. Ljudje so zelo čisti, je pa pri moških zanimivo, da si puščajo dolge nohte, ker dajo s tem vedeti, da niso fizični delavci. Dolg krempelj pomeni, da moški ne dela z zemljo, gre za statusni simbol. Običajno pustijo krempelj na mezincu, nekateri tudi na kazalcu, redki pa imajo izjemno dolge kar vse nohte.

Prepoln avtobus je nekaj povsem običajnega (foto: AV)

Prepoln avtobus je nekaj povsem običajnega. Foto: AV

Potovanja z avtobusi so neverjetna. Avtobus zasedejo do skrajnosti, po sredini dodajo še desko, da se ljudje po njej posedejo, na koncu pa med njimi hodi še “sprevodnik”, ki se pravzaprav že plazi in “kasira”. Avtobus pa se ne ustavlja samo na avtobusnih postajah, kje pa. Eden je na njem zaposlen samo za to, da mimoidočim kriči smer vožnje in vsakogar, ki bi v zadnjem hipu želel zraven, potegne na že prepoln avtobus.

Za slabih sto kilometrov vožnje zaračunajo okoli 3 evre. Iz prestolnice Hanoi na severu do največjega mesta na jugu Saigona (danes je to Ho Chi Minh) stane karta za vlak 30 evrov.

Rečna dogodivščina (foto: AV)

Rečna dogodivščina. Foto: AV

Skrivnostni templji dostopni samo s čolnom
Peljal sem se po reki z ladjicami in opazoval klife, naravne jame, prehode pod kamenjem, templje na skritih lokacijah, dostopnih samo s čolni. Čolnov je na tisoče, veslajo pa samo ženske. Na splošno se v Vietnamu vidi, da težaška dela pogosto opravljajo prav ženske; trije moški pa ob nekem marketu mirno debatirajo in kadijo pipo.

Vietnam so riževa polja, plantaže tobaka, plantaže ananasa. Ste vedeli, da ananas zori 18 mesecev? Raste kot grm in na vsakem grmu dozori samo en sadež. Cvetovi so vijolični, sadeži pa neverjetno sladki.

Na zdravje oziroma »lao-lao«
Prav poseben je bil obisk družine na podeželju. Z mopedi smo se peljali 130 km globoko v džunglo. Pot je s kratkimi postanki trajala 6 ur. Ceste na podeželju so katastrofalne; luknje v betonu smrtonosne. Same razpoke in kamenje, nikjer ograje. Mimo se lahko pripelje ogromen tovornjak ali pa se pojavi krdelo bivolov, ženska s košaro na hrbtu, kura, pes, traktor, vse … Pri domačinih v džungli smo pili razredčeno riževo žganje, kakšnih 25 odstotkov alkohola je imelo. Sladkano je bilo z medom iz sladkornega trsa. Dvignili smo kozarce in nazdravili lao-lao. Če želiš še posebej nazdraviti z eno izbrano osebo, rečeš lao-lao, po popitem kozarčku pa si sežeš še v roke … da drži.

Socialistična dežela z najbolj čudno religijo
80 odstotkov prebivalstva se izreka za ateiste, 10 odstotkov za budiste, imajo pa tudi čisto svojo religijo cao daoizem. Gre za nenavadno kombinacijo večih religij in celo mislecev oziroma vzornikov. Cao daoizem ima 4 milijone privržencev, ustanovljen je bil leta 1926. Njihovi preroki so Buda, Konfucij, Mojzes, Mohamed, Ivana Orleanska, William Shakespeare, Louis Pasteour, Victor Hugo in celo Lenin.

M. H.

Naročite se na novice Nova24tv.si!

Vpišite vaš email naslov in se naročite na novice Nova24TV.si!

Uspešno ste se prijavili na novice Nova24tv.si!