Nove tehnologije omogočajo staršem vse večji nadzor nad njihovimi potomci. Mnenja staršev o tem so deljena, strokovnjaki pa imajo resne pomisleke zoper takšno početje.
V tujini, pa tudi na našem tržišču vse bolj narašča ponudba sledilnih naprav – za hišne ljubljenčke, kolesa, avtomobile, osebe z demenco … To je v nekaterih primerih zelo koristno, v nekaterih pa zbuja močne pomisleke.
Nove tehnologije omogočajo staršem vse večji nadzor nad njihovim potomstvom – lahko jim sledijo na poti v šolo in drugod, nadzirajo njihove aktivnosti na socialnih omrežjih, na daljavo zaklenejo njihov mobilni telefon, da so dovoljeni le klici domov in jih tako prisilijo k temu, da jih pokličejo.
GPS-sledniki omogočajo sledenje »v živo« in so preprosti za uporabo: lokacijo otroka lahko preverjate prek mobilne aplikacije ali spletnega vmesnika. Neko berlinsko podjetje, ki je bilo sprva specializirano za sledenje hišnim ljubljenčkom, je svojo ponudbo obogatilo s posebnimi pisanimi otroškimi urami z vgrajenimi GPS-sledilniki, k omogočajo staršem, da spremljajo njihovo gibanje. Če se otrok oddalji iz določenega radija, to sporočijo staršem, pa tudi, če odloži uro, saj ima vgrajen senzor.
Kritični glasovi strokovnjakov
Predsednik društva »Deutsche Kinderhilfe« Rainer Becke je po navajanju avstrijskega časopisa »Die Presse« povedal, da je takšen nadzor otrok povsem zgrešen. Sledenje gibanju tudi ne varuje otroka pred spolnimi zlorabami, kajti največ storilcev takšnih dejanj izhaja prav iz njihovega najbližjega okolja. S tem grobo kršimo otrokovo zasebnost in ogrožamo njegov osebnostni razvoj. »Otrok, ki ga stalno nadziramo, si mora misliti, da mu ne zaupamo in se nanj ne zanesemo. Kako naj v takšnem položaju razvije samozavest in pridobi samozaupanje?«
Mnenja staršev so deljena
Drugače meni Ralf Kiene, dvakratni oče iz nemškega mesta Saarbrücken, ki je leta 2010 tudi sam razvil »iNanny«, GPS sledilnik: »Veliko staršev uporablja ponudbo, da bi zaščitili svoj naraščaj in mu dopustili več svobode – in ne da bi vohunili za njim.«
Mati treh otrok iz Frankfurta je nasprotno zelo kritična: »Sebi in svojim otrokom moramo močno zaupati. K temu sodi tudi prekoračitev meja.«
Prav tako so kritični tudi tisti, ki se ukvarjajo z zaščito podatkov, in svarijo pred zlorabami. Vprašanje je, kdo vse bi utegnil prestreči podatke o lokaciji, saj na področju tehnike ni ničesar, kar bi bilo povsem zanesljivo in varno pred vdori. Takšna ponudba naprav za sledenje otrokom je po Beckerjevih besedah »trgovina s slabo vestjo staršev. Starši, ki spremljajo svoje otroke – in s tem ne mislim, da jih nadzirajo –, praviloma izvedo, kadar se kaj spremeni ali ni v redu.« Tega, kar jim je spodletelo pri vzgoji, ni mogoče kompenzirati z novimi tehnologijami.
T. P.