Kako si je Božji ljubljenec nakopal prekletstvo, ker ni pokopal žrtev pobojev

Spomenik žrtvam povojnih pobojev iz leta 1945 (Foto: STA).

Praznik spomina na mrtve je tradicionalni krščanski praznik izkazovanja spoštovanja umrlim sorodnikom, prijateljem in pomembnim zgodovinskim osebnostim. Pokop sorodnikov se zdi samoumeven in temelji na ljubezni in spoštovanju, žrtve povojnih pobojev pa so  v sodobni Sloveniji šele letos dobile svoj pokoj, vendar je to šele začetek pokopa vseh žrtev. 

Hebrejska in grško-rimska tradicija, ki sta temelj evropski civilizaciji, sta enotni: trupla ljudi je treba zakopati – ne glede na versko in politično pripadnost. Razkazovanje mučenih in oskrunjenih trupel je bilo namenjeno vojaškemu ustrahovanju, vedno pa je sledil pokop. Čaščenje mrtvih seveda ni isto kot spoštljiv pokop in spomin na mrtve. Če se je kdo spozabil in pustil gniti ljudi na površju zemlje, je to zasramovanje padlo nanj ali njegove naslednje rodove.

Ker ni pokopal žrtev pobojev, si je nakopal prekletstvo
Kralj David, velik božji ljubljenec, vojskovodja, pesnik in glasbenik, znani avtor večine psalmov iz Svetega pisma, je kljub zmagi nad Filistejci nemočen opazoval triletno sušo in lakoto v deželi,  dokler ni izvedel, da gre za prekletstvo, ki  izvira iz prelomljene zaveze med lzraelci in Gibeonci. Šele ko je pomiril oškodovane Gibeonce in pokopal trupla bogokletnega predhodnega kralja in mrtvih nasprotnikov, da jih niso trgale ptice, je bilo prekletstvo nad deželo odstranjeno.

Pokopljimo žrtve povojnih pobojev in tako pomirimo duše svojcev
Čeprav je v Stari zavezi vladal zakon “oko za oko, zob za zob”, ki ga je v Novi zavezi zamenjala milost, se vseeno ohranja duhovni zakon blagoslova in prekletstva, ki temelji na spoštovanju umrlih. Tako si upravičeno tudi mi želimo za Slovenijo: pokopljimo žrtve povojnih pobojev, pomirimo duše svojcev, da bo konec (duhovne) suše in lakote, razdora in prekletstva!

A. B.