Kakšna je poanta “spam” elektronskih sporočil?

Foto: iStock

Glede na folkloro interneta, je bilo prvo e-sporočilo, ki je končalo v “spamu” oziroma po slovensko med “vsiljeno e-pošto”, poslano že leta 1978 na približno 400 prejemnikov. Pošiljatelj je dobil resno opozorilo in zatrdil, da tega ne bo več ponovil. Danes pa je taka vsiljena pošta nekaj normalnega za vsakega, ki ima svoj e-naslov.

Vsiljena pošta, ki je za marsikaterega prejemnika nadvse moteča in zato tudi nezaželena, obljublja in prodaja vse, kar je mogoče – od glajenja gub, povečanja penisa, kako pregnati maščobe in se znebiti celulita, do obvestil v smislu: “Čestitamo, zadeli ste 60 tisoč evrov! Nagrado prevzamete s klikom na to povezavo.” Realnost je pač taka, da ta usoda z vsiljeno pošto doleti vsakega, ki ima elektronski naslov. Po oceni Securelista, ki združuje informacije o računalniških virusih, vdorih in vsiljeni pošti, je kar 60 odstotkov vse e-pošte vsiljene. Ampak zakaj? Kakšen je sploh smisel “spam” e-sporočil?

Denar!
Odgovor je preprost, z eno besedo: denar. Economist je zapisal, da je “spam” digitalni bratranec navadne, papirne nezaželene pošte, podjetja pa to pošiljajo, ker so prepričana, da bodo na tak način povečala svoj promet. Hkrati pa  ta poslovni model ponuja odlično priložnost za nižanje stroške prodaje. V tem primeru je realno nezaželena in vsiljena pošta lahko donosna že, če se le en izmed tisočih prejemnikov odloči, da zares potrebuje dvojno zastekljena okna ali pa ekstra mastno pico, za kar je dobil ponudbo preko vsiljene pošte. Poleg tega je pošiljanje e-pošte veliko cenejše kot pa pošiljanje letakov. Potrošniški internetni paket stane le nekaj deset dolarjev, doseže pa na tisoče prejemnikov oziroma podatkovnih pravic, izmerjenih v sto gigabajtih. Strošek na eno poslano sporočilo je minimalen, poleg zakupljenega paketa pa potrebuje le še doplačilo za električno energijo, ki je potrebna za zagon računalnika. Na koncu pri “spam” sporočilih prihodki prevladajo nad stroški.

Veliki “spamer” iz Nigerije, ki je poslal na tisoče spletnih prevar, ki so končale v “spamu” in na ta način zaslužil več kot 60 milijonov dolarjev, je bil aretiran avgusta 2016.

A ker ni vse v denarju, Economist ponuja še en odgovor, ki pa je bolj kot za prejemnike pomemben za pošiljatelje. Relativna anonimnost, ki jo ponuja internet, omogoča pošiljatelju, da skrije svojo identiteto, kar pa nekateri s pridom izkoriščajo za to, da pridobijo podatke zaupne narave. Med “spamom” se pogosto najde tudi tako e-sporočilo, ki poskuša prejemnika prepričati, da vnese občutljive podatke, kot so gesla bančnih računov; zbiranje številk bančnih računov in njihovih gesel pa je za pošiljatelja lahko zelo donosen, a seveda ilegalen posel.

V zadnjih mesecih se je pogosto med “spam” pošto našla tudi okužena z računalniškim virusom, ki je zakrila vse podatke na računalniku, nato pa preko natančnih navodil zahtevala plačilo s strani prejemnikov, ki so okuženo sporočilo odprli, če bi želeli izgubljene datoteke še kdaj nazaj.

Nekatera računalniška podjetja, med njimi tudi Microsoft in Google, želijo ljudi, ki uporabljajo njihovo elektronsko pošto, obvarovati pred tovrstno vsiljeno e-pošto, zato so se s pošiljatelji nezaželene e-pošte spustili v nekakšno tekmo. Če omenjeni podjetji v zvezi s tem zaposlujeta predvsem strokovnjake, so za razliko od njih pošiljatelji predvsem bolj pregnani. Seveda, ker jih žene želja za denarjem! No, pošiljatelji vsiljene e-pošte računalniška podjetja prinesejo okoli tako, da spreminjajo svojo taktiko. Na primer, namerno napačno črkujejo besede ali pa v njih vrivajo številke, kot na primer “v1agr*”. Kljub temu pa so računalniška podjetja trenutno v prednosti – filtri že sami prepoznajo značilnosti vsiljenih e-sporočil in jih preusmerjajo v druge e-poštne mape. Spam filtri so se sicer pojavili leta 1990, ko je internet pridobil  množično priljubljenost.

Marjanca Scheicher