Sarah Turner se je zbudila na kavču, potem ko se je onesvestila, ko je vase zlila steklenico vina. Ubijalski glavobol je še povečal občutek sramu. Pomislila je na večer pred tem jutrom, a se ni mogla spomniti, o čem je govorila med večerjo, prav tako ni bila čisto prepričana, kako se je njen večer sploh končal. Vse, kar je vedela, je bilo, da njeno pijansko vedenje ogroža njen zakon z možem Michaelom bolj, kot si je sploh lahko zamislila.
“Do sredine svojih 30-ih sem spila vsaj eno steklenico vina na noč,” je za Daily Mail razkrila Sarah, ki je v alkoholu iskala izhod iz napornega delavnika – delala je namreč na kemijskem inštitutu, po naporni službi pa je morala doma skrbeti in vzgajati še dva otroka. “Zbujala sem se z mačkom, brez spomina in z občutkom krivde. Z Michaelom sva imela vse mogoče argumente, zakaj pijeva. Tudi on je namreč pil, vendar pa sebe ni tako osmešil, kot sem se jaz. Po petih letih zakona mi je rekel, da ga moje pitje spravlja v zadrego in da me bo zapustil, če ne preneham. V tistem trenutku sem mislila, da je to najbolj kruta stvar, kar sem jih kadarkoli slišala, ampak bil je predvsem pokazatelj, da moram prenehati. Če ne bi nehala pijančevati, najin zakon ne bi nikoli preživel.”
Družba, ki ženskam vsiljuje, naj si vzamejo čas zase in “uro za kozarec vina”
Nekateri pa razlog, zakaj vse več žensk pije, vidijo v tem, da se je spremenil odnos do žensk, ki uživajo alkoholne pijače. Vse več ženskih revij, ki so namenjene predstavnicam nežnejšega spola srednjega razreda, objavlja, kako si morajo vzeti čas zase, za “uro za kozarec vina”, kot so parafrazirali angleško “uro za čaj”, in naj v tem času pozabijo na stres na delovnem mestu in se predajajo domačemu dolgočasju. Toda navada, ki je bila sprva predstavljena kot neškodljiva in celo priporočljiva, se je spremenila v izčrpavajoč problem za mnoge. Ena izmed raziskav, narejena leta 2015, je pokazala, da je najbolj verjetno, da se bo alkoholu vdajala ženska, stara med 45 in 64 let.
Alkohol pri ženskah je skrita epidemija
Sarah Turner je občutila, kako je, če je v zakonski zvezi tisti, ki ima težave s pitjem alkohola, ženska. “Najin odnos z možem je bil na nožu zaradi mojega uživanja alkohola,” pravi gospa, ki šteje danes 61 pomladi. Ustanovila je tudi center za zdravljenje odvisnosti od alkohola. “To je skrita epidemija. Druženje ob pijački se za mnoge pare začne že na prvem zmenku, ko ob svoji večerji naročita steklenico vina in si jo delita. Ampak ženske se hitreje napijejo kot moški, saj žensko telo vsebuje več maščob, maščobe pa ne absorbirajo alkohola. Vse bolj pogosto pa se dogaja, da je pitje ‘čustvena bergla’, prav tako ženske težje prenehajo s to navado, česar njihovi partnerji ne morejo razumeti.” Ob tem še opozarja: “Moški lahko nevede delujejo kot ‘aktivatorji’, zaradi česar ženska še stopnjuje uživanje alkohola.”
Ženske se hitreje napijejo, svojo zasvojenost odlično skrivajo
Nedavna raziskava, ki so jo naredili v Veliki Britaniji, je tudi razkrila, da je bolj verjetno, da bodo začele prekomerno piti bolje izobražene Britanke – ena od petih diplomantk vsaj dvakrat na teden prekorači varno “mejo” alkohola, medtem ko je pri manj izobraženih ženskah takšna le ena od desetih. Biti pijan ni več tabu, ampak nekaj, s čimer se nekateri hvalijo celo na socialnih omrežjih. Kot pravi Sarah Turner, je “vino postalo normalizirana oblika samozdravljenja za delovanje na visokih obratih, torej tisto, kar poganja ženske. Dviguje se tudi toleranca do alkohola, ženske pa se, potem ko učinek alkohola mine, počutijo osramočene in imajo občutek neuspeha. Ženske v alkoholu zamegljujejo tudi robove nesrečnega zakona, hkrati pa se s pitjem v ženskem telesu povečuje raven moškega hormona testosterona, in to kar za 60 odstotkov.” Zato, je prepričana Sarah, je med uživanjem alkohola toliko žensk nasilnih. “Potem pa pride občutek krivde, ona začne piti na skrivaj, kar ustvarja še dodaten razkol. Imela sem stranko, ki je izpraznjene steklenice nosila v smetnjak ob 3h zjutraj, da njen mož ne bi videl, da je pila.”
Ko bodočega moža spoznaš za šankom …
Prav alkohol je kriv, da se je konec letošnje zime ločila 41-letna Susan Worth. “Do konca lanskega leta sem spila po eno steklenico in pol rdečega vina na noč. Tako nesrečna sem bila,” je razkrila. Z možem, 41-letnim Billom, sta se srečala pred desetimi leti v pubu, ona je bila za šankom in pila. “Bila sva si nadvse različna. On je bil intenziven ljubimec kot iz kakšnega romana, medtem ko sem bila jaz žurerka. Ampak on je takrat o meni mislil, da sem zabavna in karizmatična.”
Možu potožila, da je nesrečna, on jo je obtožil, da išče prepir
Susan priznava, da so občasni kozarci rdečega vina postali dnevna navada, ki so ji pomagali pri klavstrofobičnem občutku, ki ga je imela ob misli na poroko. “S prijatelji sem začela po službi hoditi v bare in si na poti domov kupila še nekaj steklenic vina,” se spominja. “Alkohol je bil pobeg.” Odločila se je, da mora nekaj storiti drugače in v sebi ne več tlačiti vseh teh negativnih čustev, ki jih je brisala z alkoholom. “Po steklenici vina sem postala jokava in sem Billu skušala povedati, da sem nesrečna. On me je obtožil, da iščem le prepir, in spat sva šla v tišini.” Bill je nato začel iz službe prihajati vse kasneje. “Jaz pa sem strmela v steno s kozarcem rdečega vina in se smilila sama sebi,” je razkrila Susan, ki ima z Billom 8 let starega sina ter 15-letnega sina iz prejšnjega zakona. “Naslednje jutro sem imela mačka, počutila sem se kot paranoična pošast, osramočena in z občutkom krivde, ker pijem. Steklenice sem pospravljala v posebne vrečke, da Bill ne bi videl, kaj počnem, a je rekel, da me tako ali tako zavoha. Včasih sem prenehala s pitjem za kakšen teden, da bi ga osrečila, vendar sem mu to zamerila.” Potem ko sta se tako rekoč prenehala pogovarjati, sta se odločila, da je čas, da gresta vsak svojo pot.
Ločitev in smrt matere sta jo pahnila v objem alkoholnih utopij
Maria Hollis, mati dveh otrok, je vse do srednjih let pijačo zaužila samo občasno. Potem pa so prišla srednja leta, zakon se ji je sfižil, njena mati Wendy pa je umrla za rakom. Hudo prizadeta je posegla po vinu in nekaj časa ni zbujala nobenih sumov. Potem je spoznala Johna, takrat je bila steklenica njena družba že vsak večer. “Ko so to opazili moji prijatelji, sem zatrjevala, da nimam problemov, njihovo zaskrbljenost pa sem si razlagala kot vmešavanje.” Dolgo časa njenih problemov z alkoholom ni opazil niti novi partner John, ki je kot varnostnik delal večinoma v nočnih izmenah, ona pa je ponoči pila. “Trajalo je mesece, preden sem se tega zavedel,” je priznal John. Maria je v naslednjih dveh letih njunega poznanstva postala vse bolj prepirljiva. “Če John ne bi miril situacije, bi bilo še mnogo slabše. Jaz sem se zdrla, zaloputnila vrata in zame je bila zgodba končana. Nisem si želela priznati, da imam probleme. Postajala sem vse bolj ljubosumna. Če sva gledala televizijo in so pokazali kakšno lepotico, sem ga nemudoma obtožila, da me želi zapustiti. Zaradi mojega pitja sva se nehala pogovarjati – vse, česar sem si želela, je bilo biti na Facebooku in piti vino.” Njeni čustveni izbruhi pa so kmalu prerasli še v fizične. “Želela sem mu spraskati obraz, udarila sem ga po prsih, po rokah, padale so klofute … On pa me je samo gledal s tihim očitkom. Počutila sem se grozno in pila že zjutraj, da sem potlačila kesanje.” Na višku svoje zasvojenosti je začela pridobivati še kilograme, čeprav je za kosilo pila samo vino ali pivo in ni pojedla ničesar, prav tako je med službo ob vsaki priložnosti posegala po alkoholu. John, ki je Marii ves čas stal ob strani, pravi: “Vedel sem, da je za Mariino nihanje razpoloženja kriv alkohol, še vedno pa sem lahko videl žensko, ki jo ljubim.”
Bilo je težko, a zasvojenost je premagala
Maria je vedela, da tvega, da bo izgubila Johna, vendar si ni mogla pomagati. Potem pa je prišel december 2014, bila je pred računalnikom, seveda s kozarcem v roki, ko je na ekranu prebrala, da je možno biti trezen. “Vprašala sem se, kakšno je življenje brez alkohola. Šla sem v dnevno sobo in rekla Johnu, da moram prenehati piti. On pa me je objel in rekel, da mi to govori že leta. Ko sem to izrekla na glas, se mi je zdela moja namera, da neham piti, resnična in iskrena.” Odšla je k zdravniku, ki ji je predpisal antianksiozna zdravila ter ji ponudil svetovanje. “Bila sem prepotena, tresla sem se in bilo mi je slabo, ko je alkohol zapuščal moje telo. Ko sem izgubila apetit, mi je John prinesel juho. Bilo je neverjetno težko, vendar ker sem vedela, da lahko izgubim Johna, sem bila odločena, da nadaljujem.” Končno sta prebrodila to situacijo in se začela skupaj zabavati. “Pred tem sem se ves čas spraševala, kje in kdaj bom dobila naslednjo pijačo. Brez tega bremena se počutim osvobojeno.”
J. G.