Ljubitelji piva, pozor! Si želite sanjske službe?

Foto: iStock

Narodni muzej ameriške zgodovine v Washingtonu ponuja službo, ki je verjetno za marsikoga sanjska, predvsem za tiste največje »pivoljubce«. Za plačo v višini 64.650 dolarjev letno bo moral uslužbenec potovati po državi in piti pivo, pri čemer bo imel krite vse stroške. Ni slabo, kajne?

Muzej, ki je del ugledne ustanove Smithsonian, želi zaposliti zgodovinarja, strokovnjaka za pivo, in sicer za obdobje treh let, poroča francoska tiskovna agencija AFP. Ni torej dovolj, da radi pijete pivo, ampak so pogoji nekoliko strožji, biti morate pravi poznavalci zgodovine pivovarstva. Teorija sicer pomeni veliko, a ključna je praksa. Najverjetneje se bo večina kandidatov osredotočila prav na slednjo.

“Pivovarstvo in pivo imata pomembno vlogo v ameriški zgodovini, še pred nastankom države, do današnjih dni pa tudi oblikujeta industrijo in življenje skupnosti,” je razpis za delovno mesto pojasnila predstavnica muzeja Susan Evans.

Izbranec bo veliko pil in jedel
Srečni izbranec bo pripravljal članke, zbiral arhivsko gradivo in izvajal raziskave zgodovine hrane in pijače za namene razstav.

Zaradi velikega zanimanja se je spletna stran, na kateri je bil objavljen razpis za delovno mesto, hitro sesula. “Več sto tisoč ljudi si je ogledalo razpis,” je povedala Evansova.

Kandidati se lahko za delovno mesto prijavijo do 10. avgusta, a očitno se jim obeta napeta bitka.​

Tudi Slovenija ima bogato pivovarsko zgodovino
Na našem ozemlju so pili vse vrst pijač že davno pred prihodom Slovanov. Na Ljubljanskem barju so našli 3900 let stare pivske posode, gotovo pa so takrat poznali tudi razne vrste žit. V tem času pa so Kelti po celi Evropi že pili svoje pivo imenovano kurmi, Iliri pa so uživali v pivu iz ječmena in prosa, poimenovali pa so ga sabajum. Rimljani, prebivalci Emone in Petovije, pa so pili čisto svoje pivo, poimenovano cerevisio.

 

Vsem vrstam ječmenove pijače je skupno ime pivo
Slovani so že ob prihodu in naselitvi v novi domovini varili pivo in učili sosede pridobivati hmelj. Slovenija ima zelo stare dokaze o varjenju piva. Noticia Bonorum de Lonca iz 1160 je eden najstarejših pisnih dokumentov, kot so urbarji in podobne listine, ki že omenjajo hmelj, slad in pivo. Dokaze, da so se naši predniki že zelo zgodaj ukvarjali tudi s pridelovanjem hmelja in pivovarstvom, najdemo v zapisih o hubah (to so bile podložniške kmetije, ki so jih pri nas začeli ustanavljati v 9. stoletju).

 Prva znana pivovarna na slovenskem ozemlju je bila v stolpu Loškega gradu
Mnogi urbarji med podložniškimi dajatvami omenjajo tudi pivo, slad in hmelj. Na takšne dajatve naletimo v urbarjih za škofjeloško, vetrinjsko, blejsko, tolminsko, podjunsko posest in še kje. Zaradi uvrstitve slovenskih pokrajin v vinorodno območje, je pri nas prišlo do zatona pivovarske obrti, ki se je verjetno ves čas ohranila na Koroškem. Prvi dokument po srednjeveških urbarjih, ki govori o pivovarstvu so protesti koroških mestnih pivovarjev iz leta 1577, ko ti protestirajo proti konkurenci slovenskih vaških pivovarjev, ki so jim kvarili posel z razbeljenimi kamni, ki so jih vlagali v pripravljeno pivo. Kameno pivo, ki je ovseno pivo brez hmelja, so koroški kmetje izdelovali do prve svetovne vojne iz ovsa, pšenice, redkeje iz ječmena. Korošci so to pivo pripravljali za svoje potrebe, delno pa tudi za gostilničarje. Poleg kamenega piva so varili tudi boljše pivo – koritnjak, nekakšno kameno marčno pivo, ki se je točilo ob slovenskih praznikih.

Z varjenjem piva se je v večjih obratih začenjalo ob polnoči, v manjših pa ob šestih ponoči
Najprej se je prižgal ogenj v segrevalnici. Kamenje se je segrevalo dve uri in pol. S pomočjo zibelke in klešč so nato vlagali razbeljene kamne v drozgovnik na hmelj, da se opraži, nato se je pripravljala drozga, ki so jo vlagani žareči kamni pripravili do vnetja. Za eno kuho se je porabilo približno trideset kot glava debelih žarečih kamnov. Voda se je črpala iz vodnjaka in je po žlebu pritekala v kad. Vse to je trajalo dve uri in pol. Nato je taka drozga počivala dve uri, izčiščenje pivskih začimb iz drozgovnika in spuščanje piva v vrelne hladilne kadi pa še tri ure. Ohlajevanje na ta način izvarjene tekočine z ledom je trajalo od 18 do 24 ur. Kvasilo se je dodajalo njivski začimbi šele po ohladitvi in se je prevrevalo še približno 12-15 ur, nato pa se je še tako pivo pretekalo v sode, kjer je nadaljevalo dozorevanje. Čez dva do tri dni, je bilo močno kipeče pivo že pitno.

Nadaljevali so s kotlovim pivom
Naslednja stopnja piva, ki so jo uporabljali, je bilo kotlovo pivo, ki so ga v Celovcu začeli variti šele sredi 18. stoletja. Na Kranjskem piva zagotovo niso prodajali po krčmah in ga tudi varili niso pred letom 1582. Čeprav imamo že iz leta 1592 poročilo o prvem pivovarju v Ljubljani, poraba piva takrat še ni bila tako velika, da bi bil eden izmed ukrepov po izgredih leta 1615 prepoved točenja pijače.

Prava »eksplozija« pivovarstva v 19. stoletju
O širjenju pivovarstva je po poročilih, ki jih omenja Valvasor, moč povzeti, da so pivo točili in varili v Ljubljani, v okolici Litije, v Škofji Loki, Kraju, Tržiču in Bohinju. Tudi v uradnih cenikih za pijače se v 17. Stoletju pojavi tudi pivo, ki takrat stane približno polovico manj kot najcenejše pivo. V 18. stoletju se stanje temeljito spremeni, tako je leta 1796 v Ljubljani že šest pivovarn. Z letom 1825 beležimo začetke pivovarstva kot obrti v Laškem in tudi v Mariboru. V 19. stoletju se je število pivovarn precej povečalo.

Mogoče pa bi lahko tudi v Sloveniji zaposlili nekoga, ki bi raziskoval bogato pivovarsko kulturo. Dela bi zagotovo imel za nekaj let, a pred sklenitvijo delovnega razmereja bi se nedvomno moral posvetovati s svojim osebnim zdravnikom.

Barbara Pirh

 

 

Naročite se na novice Nova24tv.si!

Vpišite vaš email naslov in se naročite na novice Nova24TV.si!

Uspešno ste se prijavili na novice Nova24tv.si!