Reformacija kot izraz ljubezni do Boga in domačega človeka

Foto: Wikimedija Commons.

Reformatorska misel 16. stoletja poudarja neposredni odnos med Bogom in človekom – in to je bilo mišljeno za plemiče, meščane, kmete ali hlapce. Zavzemali so se za bogoslužja v narodnih jezikih, da bi lahko vsak človek spoznal Boga, njegovo voljo in Besedo, kar je sprožilo množično prevajanje Svetega pisma v nacionalne jezike. Druge zahteve reformatorjev so zatresle politične temelje uradne cerkve.

Kot dvanajsti narod smo Slovenci leta 1584 dobili celoten prevod Svetega pisma, ob tem pa še kopico drugih knjig. Trdimo lahko, da je pri reformatorjih šlo najprej za osebno duhovno reformo, ki je vplivala na širše družbeno dogajanje. Sveže odkritje evangelijskega sporočila “pravični bo živel iz vere” je mnoge posameznike – kakor tudi Trubarja – privedlo do točke osebne vere, temelječe na Svetem pismu.

Slovenski protestantje so med mnogimi narečji izbrali za knjižno rabo mestni jezik tedanje Ljubljane, ki je bil dovolj nadnarečen in številčen (4000 ljudi), da je bil primeren za knjižno rabo. Primož Trubar, Jurij Dalmatin, Adam Bohorič in Sebastijan Krelj so orali ledino na področju glasoslovja, besedoslovja, pravorečja, oblikoslovja in skladnje, saj so sami študirali le iz tujejezičnih knjig. Takrat je bila slovenščina predvsem pogovorni jezik kmečkega prebivalstva in služinčadi, zato je utemeljitev knjižnega jezika eden največjih kulturnih dosežkov, za katerega si moramo prizadevati tudi danes.

Cilj, ki ga je imel Trubar, je sam zelo jasno izrazil že v prvem stavku svoje prve knjige, in sicer z naslednjimi besedami: “Vsem Slovencem, gnado, mir, milost inu pravo spoznanje božje skozi Jezusa Kristusa, prosim.” (Katekizem, 1550). Danes bi to povedali takole: “Za vse Slovence prosim milosti, miru, usmiljenja in pravega spoznanja Boga po Jezusu Kristusu.”

Trubarjeva knjižna dediščina
Trubar je po gotski pisavi v Abecedniku in Katekizmu v letih 1550/51 spoznal, da je za zapis slovenščine primernejša latinica, ki jo je v nadaljevanju dosledno uporabljal. Znanih je okrog 31 Trubarjevih slovenskih knjig, med njimi so poleg Abecednika in Katekizma najpomembnejši molitveni obrazci, cerkvene pesmi in prevodi evengelijev, Pavlovih pisem, psalmov ter cerkveni red – Cerkvena Ordnunga – iz leta 1564, zaradi katere je bil izgnan.

Nemški donatorji so v gorečnosti za prevod Svetega pisma po zgledu nemškogovorečih dežel sklepali, da je tudi na Balkanu samo en jezik z več narečji, in so od Trubarja pričakovali tak “enoten prevod Biblije”. Primož Trubar pa je iz lastnega jezikovnega dela vedel, da to ne drži, zato je v primerni drži ugovarjal in je raje poskrbel, da so poleg slovenskega prevoda nastali tudi prevodi v druge južnoslovanske jezike.

Protestantske knjige odsevajo duha tedanjega časa
Leto 1584 pa je bilo pomembno tudi zato, ker je bila takrat izdana slovnica o slovenskem jeziku Zimske urice (Adam Bohorič). Jezik tedanjih knjig je v primerjavi z današnjim vseboval številne tuje skladenjske vzorce ter številne nemške popačenke. Prizadevali so si za razumljivost v čim širšem krogu govorcev. Trubar je verjel v moč molitve, zato je rojake spodbujal, naj vsak dan molijo proti Turkom, da bi se ubranili turških vpadov. Na gospodarje je apeliral, naj bodo dobrosrčni do hlapcev.

Foto: Wikimedia commons.

Foto: Wikimedia Commons

Trubar kot organizator, pridigar, vizionar in marljiv delavec
Drugi dosežki Primoža Trubarja so ustanovitev biblijskega zavoda v Urachu, spodbujanje šol za dečke in deklice, podpora za tiskanje knjig za druge narode z Balkana, v diplomatske namene se je skrivaj srečal z ujetim turškim poveljnikom Usraimbegom, da bi se seznanil z islamom in s Koranom, zglajeval je tudi sprte strani lokalnih nemških cerkva. Zaradi globoke vere, poštenja in delavnosti je v nemškem prostoru s svojim življenjem in delom zbudil globoko spoštovanje. V Derendingenu so ga pokopali z velikimi častmi.

Foto: Wikimedia commons.

Foto: Wikimedia Commons

Dolgoročni vpliv reformacije na razvoj slovenskega jezika, kulture in narodne zavesti
Nasprotja med katoliško in protestantsko stranjo so vzniknila zaradi objektivnih ekonomskih, političnih in verskih problemov in se zaostrila v tragični 30-letni vojni na Nemškem. V slovenskem prostoru je to pomenilo požig knjižne dediščine slovenskih reformatorjev, le Svetega pisma si nihče ni drznil sežgati, temveč so ga uporabljali tudi katoliški duhovniki. Storjeno duhovno škodo je katoliška cerkev povrnila s šolanjem revnih slovenskih izbražencev – tako smo dobili večino pesnikov, pisateljev, zgodovinarjev in tudi drugih izobražencev.

A. B.