Resnica in miti o lovu na čarovnice

Lov na čarovnice je že sam po sebi zanimiva tema, o kateri kroži veliko mitov. Čarovnicam so ljudje v srednjem veku pripisovali krivdo za skoraj vse naravne pojave, od toče, neurij do bolezni. Vprašanje o preganjanju čarovnic pa ima danes še dodaten pomen, saj je ‘veliki pregon žensk’ dal sodobnim poganom in feministkam orožje za boj proti Cerkvi. Že vse od razsvetljenstva dalje so racionalisti prikazovali sežiganje čarovnic kot primer temnega srednjega veka, polnega neznanja in verskega fanatizma. A razlogi za lov so imeli tako verske kot družbene dejavnike. Medtem so tudi nekateri zgodovinarji trdili podobno in omadeževali vero ter slavili znanost in liberalne vlade, piše Bitno

Lov na čarovnice izrabljajo za svoje namene člani rastočega sodobnega poganskega preporoda, ki se hitro širi v ZDA. Trdijo, da so čarovnice, ki so bile sežgane v času velikega lova, njihovi mučeniški predhodniki. Trdijo, da je šlo za ‘poganski holokavst’ častilcev narave, ki so jih kristjani iztrebili. Medtem radikalne feministke, kot je Matilda Joslyn Gage, ki vidijo čarovnice kot naravnega sovražnika patriarhije, (namerno) povišujejo število žrtev pregona – Gage postavlja to število na kar 9 milijonov oseb, kar pomeni več žrtev kot pri holokavstu. Vmes se je nekako vpletla tudi novodobna ekološko usmerjena skupina, ki navaja, da je pregon čarovnic ljudem v srednjem veku odvzel možnosti alternativne medicine in od njih odtujil stare modrosti ter znanje o zemlji.

No, nedavne raziskave, narejene v različnih regijah Evrope, so razkrile več podrobnosti o čarovništvu in lovu nanje. Rekonstruirali so tudi družbene okoliščine, v katerih se je lov na čarovnice dogajal. Zgodovinarji so med drugim ugotovili, da lov na čarovnice ni le srednjeveški fenomen. Svoj vrhunec je namreč doživel v razsvetljenskem času Descartesa in Newtona. V nasprotju z mišljenjem sodobnih poganov nobena čarovnica ni bila pogubljena zaradi čaščenja poganskih božanstev.

Čarovniško sojenje v Nemčiji, 1670.

Tudi za oceno Matilde Gage o devetih milijonih pobitih žrtev strokovnjaki trdijo, da je kar 200-krat višja od trenutnega števila 30 do 50 tisoč ubitih v letih med 1400 in 1800. V nasprotju s splošnim prepričanjem nadalje lov na čarovnice ni bil omejen le na ženske, okoli 20 odstotkov pobitih je bilo moških.

Ne gre le za krščanski fenomen. Skorajda vse kulture in verstva tega sveta poznajo čarovnice. V folklori so poznali čarovnice kot zlobna bitja, ki letijo ponoči in povzročajo škodo, uporabljajo uroke, prekletstva in druge čarobne stvari. Edino, kar je krščanstvo temu dodalo, je bil hudič. Božji sovražniki naj bi se pridružili hudiču, z njim sklenili pakt in ga častili.

Lov na čarovnice nadalje ni bil omejen le na določen prostor in čas v Evropi. Širil se je iz središča v Italiji in končal na Poljskem, ko so leta 1788 končno prepovedali uporabo zakona proti čarovništvu. Lov na čarovnice je zajel skoraj vse prostore evropske celine. Panika zaradi grožnje s čarovništvom je prevzela mesta v današnji Nemčiji, kot je Brandenburg, pa tudi dele Škotske, Švice in Francije, Belgijo in Nizozemsko. Kar tri četrtine vseh sojenj pa je bilo na ozemlju Svetega rimskega cesarstva.

U. V.