Bogomir Gajser iskreno o smrti sina: ”Ravno tam, kjer sem pristajal, je stal kot kip. Še danes ga vidim.”

Bogomir Gajser (foto: sta).

”Tisti, ki obupa, je slabič in se ni sprijaznil s tistim, kar mu je dal Bog. Tudi ko sem izgubil sina – če bi takrat obupal, naredil samomor ali bi se zapil, bi rekli, da je to normalno. Ker pa sem šel nazaj vozit motokros, sem veljal za čudaka, češ, da se mi je zmešalo,” je svojo izkušnjo o boleči preteklosti z nami delil motokrosist in trener Bogomir Gajser. 

Je oče Tima Gajserja, mladeniča, ki v najmočnejšem razredu motokrosa MXGP v letošnji sezoni navdušuje svetovno javnost. A Bogomir Gajser je vse prej kot le oče. Je tudi Timov trener, priholog, glavni tvorec njegovih uspehov in ne nazadnje tudi sam uspešen motokrosist. O težki poti, ki je vodila do uspeha, je iskreno spregovoril na domačem vrtu.

Celoten pogovor z Bogomirjem Gajserjem si lahko ogledate tukaj:

Danes je lepo biti oče Tima Gajserja, ti uspehi so nekaj fantastičnega.
Ja, danes res. Kar pa se je dogajalo v vseh mojih 33 letih, so pa ljudje pozabili.

Vi ste pravzaprav začeli orati ledino v tem športu. Bili sila uspešni, potem pa ste Tima, če se ne motim, že pri dveh letih posadili na motor.
Res je. A nisem imel ustreznih pogojev. Nisem imel staršev, ki bi imeli denar. Moja mama je prodajala jajca in mleko, prihajam iz zelo skromne družine. Motokros sem prvič videl po televiziji, mislim, da sem bil takrat star deset let. Tukaj se v tistem času nikomur ni sanjalo o motorjih, jaz pa sem bil trmast in vztrajal. Življenje je tako, da je najbolj pomembno, da si postaviš nek cilj in vztrajaš za to.

Kako ste zaslužili za svoj prvi motor?
Moj prvi motor mi je dala mama. Danes sem ji za to zelo hvaležen, bilo je kot božje poslanstvo, da se je zgodilo. Takrat sem mami obljubil, da bom res priden, štirinajst dni nisem spal, noč in dan sem bil poleg motorja, ga ”glancal”, tega ne bom nikoli pozabil. Prvo leto, ko sem dirkal v motokrosu, sem imel zgolj dve gumi. Za primerjavo, Tim danes na eni tekmi porabi štiri gume. Jaz sem imel celo sezono samo dve gumi, z njima pa sem vozil državno prvenstvo in vse treninge.

Oče in sin (foto: Instagram)

Oče in sin (foto: Instagram)

Tudi Tim potem ni začel v idealnih pogojih, tudi on je moral dati več kot 110 odstotkov, da je prišel do zmag.
Ne samo Tim, tudi jaz sem moral nekaj dati zraven. Kar se tiče talenta, sem bil verjetno večji talent, kot je Tim. A imel sem popolnoma drugačne pogoje. Ni bilo atletike, gimnastike, po rokah sem hodil po telovadnici, delal salte, plezal po drevesih in skakal kot Tarzan. Bil sem nekaj posebnega, a takrat nisem imel drugega. Tako že v začetku nisem imel nikakršnih možnosti, da bi uspel. Kljub temu sem prišel na tretje mesto v evropskem prvenstvu, nekaj sem naredil. Tudi danes, pri petdesetih letih, tekmujem z veliko mlajšimi tekmovalci, tudi na svetovnem prvenstvu, a se o tem seveda ne poroča.

Še približno tri leta nazaj sem bil osmi med petdesetimi veterani iz celega sveta. In to brez treninga, saj se povsem posvečam Timu. A danes je tako, kot da bi zmagal jaz. Ker sam nisem imel te možnosti, sem v Tima vložil vse. Od leta 1991 sem privatnik, izposodil sem si denar, garal in vse vložil v motokros. Na začetku je bilo težko, a imel sem vizijo. Pri 18. mesecih sem Tima prvič postavil na kolo, na najmanjše BMX kolo. Malo sem ga potisnil in videl, da ima odlično ravnotežje. V enem dnevu se je že peljal na kolesu. Pri dveh letih in pol sem si od kolega izposodil malo Hondo 50. Malo sem mu pokazal, kako gre, v pol ure pa se je že sam vozil.

Je bil to tisti trenutek, ko ste rekli, da bo Tim nekoč svetovni prvak?
Ja, takrat sem to začutil. Tudi kasneje je imel Tim neverjetno voljo za treninge. Treniral sem sicer tudi druge otroke, naredil sem celo otroško ligo, a razmišljati sem želel čim bolj pravilno. Ker so otroci hodili v šolo, sem dirke organiziral ob sobotah. Ampak tega nikoli ni nihče niti omenjal. Tudi prvo evropsko prvenstvo sem organiziral v Sloveniji, pa ni tega nikoli nihče omenil.

Zakaj mislite, da vas ljudje tako zapostavljajo. Tudi v domačem kraju ste bili nekako zapostavljeni. Eden večjih, boljših gradbenikov ste bili, pa niste skoraj nikoli ničesar gradili doma. Zakaj?
To se velikokrat vprašam tudi jaz. Saj – zakaj pa smo v Sloveniji tam, kjer smo? Bil sem eden izmed tridesetih ali petdesetih gradbenikov. In če tistih petdeset udari po enem, je tisti pošten človek. To je čisto normalna logika.

Tudi gradbeni stroj ste kupili. Še danes vam je Dars dolžan kar nekaj denarja, pa je od tega minilo že kar nekaj časa.
Imam vse račune in papirje. Delal sem avtocesto v Mariboru, zaključna dela. Delalo se je preko Avtoprevoza, pogodbe pa so bile sestavljene tako, da Dars plača Avtoprevozu, ta pa naprej izvajalcu. Dars naj ne bi plačal, ne vem pa, kako je bilo v resnici. Morda so se med seboj kaj dogovarjali. Jaz sem bil eden izmed manjših.

Foto: Instagram

Foto: Instagram

Tim je takrat že bil evropski prvak, v svetu je že bil fenomen. Delal sem zato, da sem lahko zastopal državo, da je po svetu igrala naša himna. Meni pa je Dars, torej v bistvu država, dolžna veliko denarja. Ko sem se takrat posvetoval z odvetnikom in jim pokazal račune, so bili prepričani, da je stvar popolnoma jasna ter bo to zgolj preprosta izvršba. Naslednji dan me je klical in dejal, da se ne bo dalo narediti ničesar. Enako se mi je zgodilo tudi pri dveh drugih odvetnikih. To gre v sam vrh države. Žalostno, ampak resnično.

To je moja zgodba. Imel nisem niti enega sponzorja iz Slovenije. Mogoče kakšnega zelo majhnega in nekaj ljudi, ki so mi pomagali. Tem sem zelo hvaležen, za vsakih 100 evrov, ki sem jih dobil in tega nisem nikoli pozabil. Pozabil pa nisem tudi tistih, ki so imeli denar in bi mi lahko pomagali, a mi niso, ker nisem bil za take igrice, ki so jih zahtevali. Danes sem ponosen in hvalažen za to, da sem, kakršen sem, da sem vzgojil otroke, ki so preprosti. Tim je danes svetovni prvak, a je še vedno preprost človek. Tudi jaz sem najbolj srečen, ko pridem v domačo vas, gremo v gostilno in lahko dam za rundo.

Ste imeli v tem zadnjem stavku tudi misel na podjetje Akrapovič? Takrat ste prosili za pomoč, pa niso bili za to.
Ja, bil sem v stiski, okoli šest let nazaj. Odločil sem se, poklical jih bom in se skušal z njimi dogovoriti. Takrat mi je bilo vsakih sto evrov veliko. Veliko sva potovala in nismo imeli denarja za motorje. Danes vsi omenajo samo Tima, mene nikoli. Vsi mislijo, da je Tim Gajser kar iz zraka padel. Nikoli ne omenjajo nobenega trenerja. Jaz sem bil tako menedžer, psiholog in trener, kot ste omenili. Ampak vse to me je naučilo življenje. Vse, kar se mi je zgodilo, kar sem se naučil, zgubil sem sina, vse te izkušnje so me največ naučile v življenju.

Kot ste dejali, ste sami prišli do tega znanja, iz nič, ko vam je mama kupila prvi motor …
Tako je, nikoli nisem imel nobenega trenerja, nikoli nisem prebral nobene knjige, vse sem se naučil iz svojega življenja. Povezal sem izkušnje iz juda in drugih športov, ki sem jih treniral, ter ugotovil, kaj je najboljše. To sedaj uporabljam tudi pri Timu, dajem mu take vaje, ki ne bodo škodile njegovi hrbtenici, da se ne bo poškodoval.

Lahko vas primerjamo z družino Kostelić, a lahko vidimo pomembno razliko. Sami ste dejali, da bo Tim, ko bo končal kariero, lahko normalno živel, česar za oba Kostelića ne moremo trditi.
Ja, prav tu je ta glavna razlika. Vse drugo drži, da smo imeli trnavo pot in začeli iz ničle, a v nečem se z gospodom Kostelićem ne strinjava. Že ko je bil Tim mlad, sem razmišljal o njegovem zdravju. Velikokrat sva se prepirala, saj sem ga nagnal dol z motorja. Še pred letom je vstajal ob petih zjutraj in pred šolo šel trenirat. Takrat sem mu odločno rekel ne.

Trenerji se po navadi z varovanci kregajo, ker želijo, da ti trenirajo več, ne manj. Tu je velika razlika. Timu sem takoj povedal, da mi bo nekoč hvaležen. Hočem, da bo po koncu kariere zdrav in bo še naprej užival življenje. Upam, da bo cenil to, kar sem dal skozi, in da bo dober človek. Njemu ni bilo potrebno razmišljati, kako bom jaz kupil motor in kako bom plačal čeke, kako bomo jutri živeli. Vsako noč me je bilo strah, kako bomo preživeli jutrišnji dan. Če odkrito povem, še sam sebi ne morem verjeti, da sem to naredil. Kako bi to razumeli šele drugi. Ko smo Tim in Nejc in jaz vsi vozili na državnem prvenstvu, sem vse tri motorje pripravil, vodil celotno ekipo in še dirkal. Vem, da mi je to uspelo z Božjo pomočjo.

Katera je tista stena, za katero je Tim prispeval nekaj denarja. Kolikor vem, vam ga je dal?
Ja, že kot otrok je bil dobro vzgojen. Ljudje nikoli ne obsojajo otroka, tudi če se ne obnaša lepo. Vedno je potrebno pokazati na starša. Starš je tega kriv. Tako je tudi obratno. Če ne bi bilo moje žene, ne bi gradil te hiše. Nisem imel denarja. Ko je Tim takrat dobil 20 ali pa 30 evrov za rojstni dan – tega ne bom nikoli pozabil -, je prišel in vprašal, kdaj bo imel svojo sobo. Ponudil je denar in rekel: ”Za koliko opek bo to?” Takrat je bil star 10 ali 11 let.

Omenili ste, da ste se prebijali iz dneva v dan. Odigrali ste poker življenja. Vse ste stavili, uspeli, hvala bogu. Kaj ste takrat mislili, ste bili prepričani, da se bo ta ”all in” na koncu izplačal?
Prepričan sem bil, a sem vseeno molil, da me sin ne bo pustil “na strani”. Vseeno pa sem imel zadaj neko rezervo. Najbolj ključno je, da ne obupaš. Veliko ljudi obupa nad življenjem, se zapije, delajo samomore. Življenje je šola, ki naj jo da Bog, ki je samo eden. Življenje je trpljenje in vsak ima svoj križ na hrbtu.

In vi imate enega zelo težkega. Če se dotakneva tega …
Jaz sem ga z Božjo pomočjo razumel. Razumel sem, zakaj smo na svetu. Edini moj šef je Bog in noben drug. To, da življenje razumem tako, je moja prednost. Dejal sem, da se ne sme obupati nad življenjem. Tisti, ki obupa, je slabič in se ni sprijaznil s tistim, kar mu je dal Bog. Tudi ko sem izgubil sina. Če bi takrat obupal, naredil samomor ali se zapil, bi rekli da je to normalno. Ker pa sem šel nazaj vozit motokros, sem veljal za čudaka, češ, da se mi je zmešalo.

Imate težek križ. Nesrečno naključje – na dirki ste povozili sina. Čez 14 dni ste se usedli nazaj na motor, ljudje pa so vas imeli za norca.
Obsojali so me, hodili mimo mene in gledali v tla. Počutil sem se, kot da sem popolnoma sam. A poslušal sem dušo, čutil sem, da je moj sin vedno ob meni. Ko se je to zgodilo, ni bil za to kriv nihče. To je bila usoda.

V zadnjem krogu, pred zadnjo vožnjo, ko tam ni bilo nikogar več, samo še mi smo bili, se je on poslavljal. Hodil je okoli in okoli, me klical in jaz sem ga moral spremljati .. Star je bil tri leta in štiri mesece. Ustavil se je na skakalnici in mi govoril: ”Ati, tukaj moraš ”fejst skočit”, tu je blato, tukaj je voda, tukaj moraš paziti.” Govoril mi je kot trener – da moram voziti naprej, ker on bo prišel nazaj. In res, naslednje leto sem vse zmagoval.  Brez vsake poškodbe. Vedno sem čutil, da je ob meni.

Njegove zadnje besede so bile na skakalnici, ko je dejal: ”Ati, tu moraš ‘fejst skočit’.” On je takrat povedal, kaj se bo zgodilo. Mislim, da sem božji poslanec, in sedaj mi je Bog dal slavo, a slave ne smeš izkoristiti. ampak moraš ljudem naprej govoriti pozitivno. Vse lahko do smrti še popravimo, vedno imamo čas, da popravimo stvari.

In to je potem spet ta zgodba, pravzaprav samo en medij, bila je to Ekipa, ki je popisala to zgodbo, ostalo pa  – spet je bila Slovenija nema.
Ekipa je bila tudi takrat prva, ki je stvari objavila točno tako, kot sem jih povedal. Jaz sem jim to tudi povedal. So pa mediji, ki so me klicali, in sem jim rekel, kaj naj napišejo, a so mi dejali: ”Nimamo toliko prostora.” Takrat sem jim rekel: ”Hvala lepa, ne rabite.”

Ko se je zgodila nesreča, sem vozil motor in on se je kar naenkrat pojavil pod skakalnico. Za to ne obtožujem njegove mame, da je ona kriva. Nihče ni kriv. To je tako moralo biti. To je Božje delo. Tisti trenutek je težko, ampak če to znaš preživeti, bo vedno tako, da bo prav. Bog poskrbi za pravico. Morda ne takoj, morda čez pet ali deset let.

Moram pa povedati, da Žan ni letel čez progo. Drugi so govorili, da mama ni pazila nanj, da nas je sodišče obsodilo zaradi malomarnosti. Na sodišču sem tožilki rekel: ”Če se Žanovi mami kaj zgodi, vas pridem lastnoročno zadavit.” Opustili so vse obtožbe in bila je oproščena. Dejal sem, da ni nihče kriv za to, kar se je zgodilo. Priletel sem iz mrtvega kota. Na skakalnico sem prišel s hitrostjo vsaj 70 kilometrov na uro, ko sem ga zagledal. Približno 10, 15 metrov od skoka, ravno tam, kjer sem pristajal, je stal kot kip. Postavil se je ravno tam, kjer je takrat rekel: ”Ati, tu moraš ‘fejst skočit’.” Takrat je povedal, kaj se bo zgodilo.

Stal je sonožno, še danes ga vidim. Ni bil v koraku. Če te motor zadane pri taki brzini, si krvav, in hudo poškodovan, on pa je bil star le 3 leta in pol. Ko sem priletel vanj, me je kotalilo še 50 metrov. Ko sem vstal, mi bilo nič. Stekel sem nazaj, in ga vzdignil, takrat je njegova mama sploh videla, kaj se je zgodilo. Ko sem padel, ona sploh ni videla, da sem povozil otroka.

To je tako moralo biti. Kot je rekel: ”Ati tu moraš ‘fejst skočit'”,’ prav tam se je postavil. V življenju je tako, človek umre v tistem trenutku, ko mu je dano. Kriminalisti so nas potem zasliševali, nikomur ni bilo nič jasno. Žan je dobil udarec točno v sence. Nikjer drugje ni bil poškodovan, nikjer krvi. Pri taki hitrosti in tako majhnem otroku … S prvo gumo sem ga zadel, če bi ciljal, ne bi mogel zadeti. To je bila stotinka sekunde. Hvala Bogu, da je bilo tako. Da ni trpel, da je bila samo stotinka sekunde, da ga ni bilo treba vlačiti po bolnicah, da ni ostal invalid. Ko je rešilec odpeljal, ni dal niti luči. Šele ob desetih zvečer so povedali, da je bil že na mestu mrtev.

Njegova mama je odšla z njim v bolnišnico, jaz pa sem pobiral motor, s katerim sem ga povozil. Dal sem ga na prikolico in sam sebi govoril: ”Kaj zdaj jaz tu delam.”  Sam proti sebi sem se boril, pa sem vseeno čutil, da moram to delati. To je malo čudno. Ko sem še naprej vozil s tistim motorjem, so me vsi obsojali. Ko sem čez 14 dni želel iti na dirko, mi je brat rekel, da sem nor. A imel sem strašno željo po dirki, to je to. Vsi so me obsojali, celo sorodniki Žanove mame, vsi so pljuvali po meni, a sem jim razlagal, da to preprosto moram narediti. To je tako, kot če stopiš na prag hiše in si rečeš, da ne boš stopil v hišo, nato pa te nekdo porine.

Tudi to, kar se je dogajalo po njegovi smrti, je bilo neverjetno, dogajali so se čudeži. Kmalu po smrti sem kupil kombi za motokros, ki ga imam še danes. Zanj sem si izposodil 2.000 mark, ki sem jih kasneje našel v žepu, pa jih nikoli nisem pogrešal. Na kombi sem nalepil nalepke ”Gajser Team”, ker sem želel imeti svojo ekipo. Žanovi mami sem dejal, naj ne nasprotuje mojemu nadaljevanju kariere, ker je to njegova želja. Tudi sama je priznala, da je čez okence kombija enkrat videla Žana, ko smo se peljali na pokopališče, a vztrajala je pri svojem.

Ampak zdaj je to za vami in ta zgodba s Timom … Pravzaprav je neverjetno, kaj ste tudi sami dosegli. Ste iz malih Pečk, a šef vsem Japoncem, pred tekmami jih zabavate …
Ja, res je, pred štartom se zabavamo. Vsi ostali so resni, ampak to je psihologija. Pred štartom se igra dobra glasba, malo zaplešemo, Tim se pred štartom smeji. Jaz vem, kaj delam. Govorili so mi, da je za Tima to prehitro in je to največja napaka. Danes pa imajo vsi dolge nosove. Že lani sem vedel, da bo napredoval. Vedno znova so me diskreditirali, vsi so želeli svetovnega prvaka, ki ima ime in se vse vrti okoli denarja. Ampak jaz sem vsa ta polena preskočil in nikoli nisem padel.

S Timom pred tekmo pojete, pa tudi zmolite vedno, če se ne motim.
Da, to pa vedno. On vedno zmoli, jaz pa poleg njega. Ko moliva, gledam številko 243, ki jo imamo na prvi tablici. Dosegel sem, da imamo na tovarniškem motorju na tablici GT 243, tega si nihče ne more privoščiti. To številko so mi dolgo vsiljlevali, a je nisem hotel. Potem pa sem ugotovil, koliko simbolike se skriva v njej. To je datum rojstva Žana, 24. 3., v njej pa se skriva tudi rojstni datum Tima, datum Žanove smrti, letnici rojstva Žana in Tima, če seštevamo številke. Ko to govorim in me ljudje poslušajo, mislim, da jim naredi tak mali klik v glavi ter začnejo razmišljati o Bogu.

Foto: Instagram

Foto: Instagram

Vsa ta polena ste dobili pod noge, pripeljali Tima do vrha, težko bo šel še višje, lahko le zdrži na teh najvišjih točkah. Ali ti ljudje, ki so vam metali polena pod noge, pridejo in želijo pristaviti svoj lonček?
Ja, seveda. Podtikali so mi laži, govorili, da sem bil napadalen, pa nikoli nisem bil. Ljudje, ki so me opazovali, so dejali, da imam jeklene živce. Ampak vera v Boga me je držala pokonci. Približno pet, šest let nazaj sva s Timom prišla do podjetja Akrapovič. Želela sva se dogovoriti, če bi mi lahko kako pomagali. A dejali so, da se tukaj nimamo kaj pogovarjati. Če bi nama takrat pomagali, bi danes Tim vozil z izpuhi Akrapovič. Prosil sem jih tudi, ko sem šel na svetovno prvenstvo za veterane. Takrat nisem imel denarja, da bi si kupil nov izpušni sistem, star pa je bil popolnoma uničen. Nisem opravil tehničnega pregleda. Prosil sem jih, če mi lahko dajo izpušni sistem, a niso želeli niti slišati o tem. Dali so mi enega za Tima, o drugem pa se niso želeli pogovarjati.

Takrat sem si dejal, da če bom kdaj v taki situaciji, bom jaz Akrapoviču rekel ne. In prišlo je do tega. Ko so me vabili v Yamaho, sem odklonil, ker niso imeli gum Golden tyre. Te gume sem jaz vzdignil in želel sem narediti uslugo Marcu Paoliniju, ki je bil prvi človek, ki mi je kupil motor. Prosil me je, naj uporabljam njegove gume še eno sezono in za to sem se tudi zavzel. Druga stvar, ki me je motila, pa je bila, da je Yamaha uporabljala Akrapovičeve izpušne sisteme. Bil sem tako trmast, da me tudi denar ni prepričal. Nisem pozabil, da je bil Paolini prvi človek, ki mi je pomagal, čeprav so mi ponujali toliko denarja, da ne bi imel več skrbi. Odkar smo nato tri leta nazaj podpisali s Hondo, so stvari lažje. Pred tem pa je res bilo 32 težkih let.

Pride sedaj Akrapovič še kdaj prosit?
Ko smo prišli k Hondi, so mi povedali, da bodo želeli iti preko mene, češ ”Kaj bo ta Gajser, mi ga ne potrebujemo”. A sem pogodbo dobro preštudiral in sam postavil pogoje, saj je tudi v športu ogromno politike. Dejal sem, da mora dotična ženska leteti, saj naju je ‘zafrkavala’, da želim imeti doma pet motorjev, ter dodal, da želim imeti zadnjo besedo. Dodal sem še eno zahtevo, da v primeru, da pride na pogovore Akrapovič, se z njim ne sme pogovarjati nihče. Sam upam, da me bo Igor Akrapovič nekoč sam poklical. Upam, da mu bom lahko razložil, kaj se je takrat zgodilo, ter bo on razčistil s tem, zakaj mi tisti ljudje niso želeli pomagati. Če bi mi takrat dali 500 ali 1.000 evrov, bi mi stoodstotno sodelovali. Take napake si ne smeš privoščiti. Potrebno je razčistiti, tako kot na primer na AMZS, kjer se danes vse dela drugače.

Ste trn v peti, to ste dejali tudi sami. Bili ste edini, ki niste bili omenjeni na prireditvi športnik leta, kjer je bil Tim Gajser najbolj obetavna osebnost leta.
Ja, razmislite malo, ali je to logično ali ne. V vsakem športu je imenovan tudi trener. Pri nogometu selektor, pri Petru Prevcu njegov trener, pri Tini Maze Andrea Massi. Tim Gajser pa je očitno priletel iz zraka. In to je žalostno, sramotno. Bil pa sem razočaran še nad nečem, kar sem tudi javno povedal. Predsednik Borut Pahor se je na prireditvi pogovarjal samo s Tino Maze. Nikomur drugemu ni šel čestitat. Če ga kdaj vidim, mu bom povedal, da bi moral iti do vsakega športnika. Ne samo do Tine Maze.

Jaz sem bil šokiran in nisem mogel verjeti, da je dobil Tim kot mladi moto športnik to nagrado. Novinarji so ga vseeno izbrali, vsa čast novinarjem. A ni prav, da se omenja samo Tim Gajser. Kako naj bo to samo Tim Gajser, če sem pri vsej zgodbi največ dal jaz? Trnova pot, brez katere ga ne bi bilo tam, kjer je. Še posebej zdaj, na tem nivoju. Ko se on oblači, naredim vse jaz. Pregledam vse ovinke, še prej mu povem vso analizo in on ima idealne pogoje. Izbiram tudi amortizacijo, gume, vse mu pripravim. A kaj naj rečem. Ponosen sem na to življenje. Vsem, ki me bodo poslušali, polagam, naj se zamislijo in bodo videli, da je življenje lahko veliko lepše. Tudi če se zdi, da kdaj ”potegneš kratko”, se bo nekje že povrnilo nazaj.

Rok Virag

  • Margu501

    Čestitke za intervju in moj poklon družini Gajser, redki bi vse to zdržali !

  • čopkovseved

    Tako je v Sloveniji, talentirani otroci še danes živijo v družinah , ki so v nenehnem boju za obstanek, pa jih ne zaznajo ne v šoli, še manj v družbi, ker niso in, ker niso del elite. A ti otroci imajo še kako privzgojene delovne navade, ki jih kasneje, ko se pretolčejo skozi trdo življenje, ki jim velikokrat ne nakloni niti izobrazbe, ker starši ne morejo ali pa niti ne znajo pomagati, prebijejo na zmagovito pot uspeha in znanja. Res žalostna, pa vendar lepa zgodba očeta Gajser, ki se te dotakne v dno duše . Čestitam, ker ste zmogli, ste vzgled za vso bolečino in poraze na poti do Triglava!.

  • totex39

    Čestitke družini, da ste vse to vzdržali te pritiske in s svojim garanjem dokazali, da v svetu nekaj veljate.
    V Sloveniji kaj se je dogajalo pa lahko ostaneš brez komentarja.
    Še enkrat iskrene čestitke, da lahko tudi Slovenci navijamo za te čudovite dosežke.

    • Nata

      + + + + + + + + + + + + +

  • Domoljub in gej

    Zelo lepa zgodba življenja. Včasih moramo doživeti pekel, da spoznamo, kaj je to brezpogojna ljubezen in sreča. Vso srečo obema.

  • indijanka

    Najtežja naloga življenja. Izguba otroka. V vsakem koraku čutiš in iščeš povezavo z izgubljenim. V svoji posebni poti, v igri številk, v borbi proti svetu, povsod kamor se ozreš. Prepuščanje Nebu te ohranja pri življenju. Lahko bi ploskal ves svet tvojim dosežkom, pa nikoli ne bi bilo dovolj glasno. Gospod Gajser, ne poznam Vas. Želim vam Mir v sebi.

    • samsara

      Tvoje izkušnej sam nisem doživel in si ne predstavljam…
      Vseeno, če ti bo kdaj v iztočnico pri kontemplaciji, namen življenja je učenje in preseganje navezanosti na pojavni svet z vsem, kar zaznava petero čutil. Evolucija zavesti. Potrebna pa je kilometrina, z vsem kar neobhodno sodi zraven. Ljudje smo bitja, ki se učimo ‘hard way’.

      • indijanka

        Drži. Ob taki izgubi življenje presežeš in čutiš prisotnost drugače. Knjigo pišem za hčer. V njej so tudi moji pogovori s sinom.

  • Volkhv

    V zapor sodi, ne pa na dirkališča.

  • tanja

    Socustvujem z njim zaradi res tragicne izgube sina in cestitam za voljo do uspeha,, mi je pa antipaticno, kako goji zamere do medijev, ki da ga niso dovolj omenjala, “ki pisejo samo o timu, o trenerju pa ne” ter do podjetnikov (a la Akrapovic), ki mu v zgodovini niso ali niso dovolj pomagali z denarjem ali podarjeno opremo. Na podjetnike se obraca veliko ljudi s prosnjami za pomoc in sponzorstvo in Akrapovic se je pac odlocil, kot se je, njegov denar, njegovi izpuhi, njegova odlocitev, komu jih bo dajal zastonj. In zdaj komaj caka priliko, da bi se mu za to masceval… da bi ga A. poklical in bi mu on, G., dal kosarico.

    • indijanka

      Tanja, iskrena zgodba je. Vse je povezano med seboj. Zato mu želim mir.

    • samsara

      Kljub vsemu je še vedno človek. Človek ki je prestal izvenserijske preizkušnje, kot jih malokateri. Takšni ponavadi ne razumejo prav dobro in radi sodijo.
      Sam v njem prepoznam še kaj več od tega kar je napisano in hkrati razumem njegove odzive. Ob vsem tem, prepoznam velikega človeka. Privilegij je poznati take in še večji privilegij, je s takimi ljudmi delovati in potovati po poti življenja.

    • Branko

      Tako je tudi prav, če ga prej A. ni “šmerglal” bo sedaj B.G. “milo za žajfo”

  • Antonius

    Spominjam se pogovora z gospodom, ki je v nesreči izgubil sina.
    17 letnemu sinu je izpolnil največjo željo imeti motor in mu ga kupil. Oh, kaj je bil vesel, mi je pripovedoval. Nobenega divjanja, spoštoval je vse, kar mu je odgovornost in varnost nalagala.
    Pa se je zgodilo. Neprevidna voznica je povzročila nesrečo, smrtna žrtev je bil sogovornikov sin.
    Sprijaznjen z dejstvom najtežje izgube, me je sogovornik do dna preseneti. Veste, če bi se moglo zgoditi, da bi se moj sin vrnil, bi mu kupil še enkrat motor. Ne bi mu mogel odreči veselja do motorja , ki si ga je tako želel.
    Včasih nas po božje, celo ljudje na zemlji presenečajo.
    Gospodu Bogomirju Gajserju pa čestitke in palec gor, ker je kljub moraliziranju okoli njega, vztrajal.
    Grožnja “s svojimi rokami”, najvišji ceni navkljub, vse pove o njegovem poštenju.

    • indijanka

      Veš zgodba izgube otroka ni zgodba izbire poti. Hitro ti postane jasno, da izbire ni bilo. Gre za zgodbo oklepanja. Preprosto ga ne spustiš od sebe. Poiščeš ga v drugi obliki in si ustvariš svoj svet z njim.

      • Peter

        Marsikaj si lahko predstavljam. Včasih preveč. Kako pa je izgubiti otroka, tega pa si ne morem.
        Enostavno prehudo. Ko greš enkrat skozi to, ti nihče nič več ne more.
        Ker hujšega ni.

        • indijanka

          To, kar si zapisal drži. Moje oči so brez strahu. Je pa tudi res, da redko začnem dan brez, da bi se zahvalila za vse kar imam. V neki skupni mamic sem. Včeraj sem se pogovarjala z mamico, katere hčera se je utopila. Prejokala sem noč in danes sem bolj malo za hece. Vem pa, da ljudje take pogovore potrebujejo, ker se lažje pogovarjajo s tujci kot domačimi dokler ne uredijo misli.

  • Peter

    Družina je življenska in civilizacijska celica. Na kateri stoji naša civilizacija. In z njenim padcem, pade.
    LGTB in ostala. predvsem levičarska gibanja, feministek in podobno, spodkopavajo temeljne vrednote te celice.
    Nam bo vsem žal zaradi tega, ko bo propadla naša civilizacija?

  • icedearth

    Pretresljiva,neverjetna zgodba s srečnim koncem.Lahko bi film posneli “po resničnih dogodkih” in verjamem,da ga tudi bodo… Skratka kapa do poda očetu,sinu in celi familiji Gajser za neverjetno vztrajnost. Dolgo že spremljam cross,dobro se spomnim očeta Gajserja ko je dirkal,pa malega Tima,ko je imel cca 7 let,vedno brez konkurence prvi,vsi ostali daaaaaaleč za njim,že takrat se je videlo,kaj in kako Bogo dela z njim. Še povabilo: Gremo v čim večjem številu podpret Tima in Bogomirja v Trentino(Pietramurata).Dirka bo 15.maja.

  • fmg9

    Ja, jaz odkrito povedano, ne vem kaj bi storil v kolikor bi po nesreči (službeno) ubil otroka kot v tem primeru.
    Hvala Bogu imam, kot oče iz članka vero.
    Ampak kljub vsemu bi se skor ziher za nekaj mesecev zapil….

    • indijanka

      Imaš občutek, da je gospod Gajser odpustil sebi in se prepustil Veri? Besede in dejanja. Veliko razliko pomenijo. Spoštujem in pozdravljam njegove Uspehe, želim mu pa Mir v srcu. Ti pa ne razmišljaj teh stvari. Sonček je. Prelep dan, ko si lahko hvaležen za vse kar imaš.

      • fmg9

        Ja, pač da človeku misliti… (Zakaj pa ne?)
        Ne vem, če si je odpustil. To ve samo Bog. (Lahko da ja, lahko da (še) ne popolnoma.)
        (btw: delam danes, ni oken da bi ven videl, samo ekrani, grem pa na kosilo počasi.)

        • indijanka

          Poznaš knjigo Secret.?

          • Peter

            Sem si ogledal na netu. Če sem prav dojel gre za knjigo “dobiš kar daješ”. Se strinjam s to ugotovitvijo.

          • indijanka

            Zelo dobro. Dodaj zraven še moč misli.

      • samsara

        Preberi zgoraj kar sem napisal…

        • indijanka

          Sem prebrala. Zanimivo.

          • samsara

            “Za to ne obtožujem njegove mame, da je ona kriva. Nihče ni kriv. To je tako moralo biti.” (Bogomir Gajser)

            Razmisli, ali še boje, kontempliraj o tem.

          • indijanka

            Veš, jst okolja zgodbe ne poznam. Prvič v življenju sedaj na Novi berem o ljudeh. Poznam pa izgubo otroka. O teh izgubah se skoraj dnevno pogovarjam. Ne gre za krivdo. Čez te faze gre človek hitro. Tudi vda se v usodo. Ampak, izgubljenega se oklepaš. Tudi sama se svojega sina. Saj veš, da smo ljudje energija.

          • samsara

            Praviš ljudje smo energija. Res je. A morda pozabljaš v svojem oklepanju zaznavnega (fizičnega), da energija je neuničljiva. Torej…

          • indijanka

            Tudi to drži. Ko se tega zaveš, se prenehaš boriti s svetom, zaradi krivice, ki jo čutiš v srcu. Zato sem gospodu zaželela mir v srcu.

          • samsara

            G. Bogomir Gajser relativno zelo dobro obvlada, kar mu je naloženo.
            Sem že napisal, da pa je še vedno človek, a človek, ki je lahko marsikomu svetel zgled.

          • indijanka

            Seveda. Tudi sama sem mu izrazila Spoštovanje. Hkrati mu pa želim Mir v srcu. Takrat postane človek realen a dobrotljiv. Zasluži si to. Smrt je del življenja. Pri nas je tabu tema. Če bi se ta strah zmanjšal, bi bilo ljudem, ki doživljajo tragedije lažje. Tako so pa izločeni. Ne znam vsega pravilno opisati. Če bi te odpeljala v krog mamic, ki so izgubile otroke, bi lažje razumel kaj ti želim povedati.

          • karta

            Čutim s teboj.

          • indijanka

            Hvala ♡.

  • FORT WORTH

    Kako je mogoce,da mediji niso imeli volje,casa,prostora za tak svetovni super Slovenski motocros team ?!
    Cetitke Nova24TV !

    • icedearth

      Spomni se primera Kostelič… Kaj vse je Ante delal,spal v šotorih na ledeniku itd.,itd…

    • fireblade

      hja zakaj.. ker niso zlizani s to partijsko sceno, kot Maze, Kozmus, in ostali policaji na našem denarju

  • icedearth

    Čestitke ekipi Gajser in hondi na odlično opravljenih kvalifikacijah za jutrišnjo dirko,vsaka čast “mali”,samo tako naprej in da se še jutri v Latviji čuje prešernova zdravljica! Srečno Tim&co.

  • samsara

    Presunljiva izpoved preprostega človeka, ki pa je zrel, moder učenec. Učenec, ki učitelja prepozna v vsem in v vsakomur. Učenec, ki prepoza tudi učno lekcijo, jo razume, prepozna njen namen, se potrudi po najboljših močeh, fizično, psihično in duhovno.To zmorejo redki.
    Povedal je kar nekaj pomenljivih stavkov, na osnivi katerih, poleg življenske zgodbe, ni nobenega dvoma, da je g. Bogomir Gajser velik človek. Moder človek. Še vedno le človek z nekaterimi slabostmi, a hkrati človek vrlin in modrosti, kot jih premore malo, res malo ljudi. Prepozna realnost onkraj pojavnega sveta, ima zaupanje in vero, je vztrajen, deluje v dobri veri in premaguje prepreke materialnega sveta.
    Takšni ljudje pogosto v svojem življenju doživljajo najtežje in najhujše preizkušnje, kot jih ljudje lahko prenesemo. In takšni ljudje se ob njihovih preizkušnjah učijo, krepijo in zrastejo. Postanejo veliki. Nekateri podležejo, a g. Bogomir Gajser je s svojo požrtvovalnostjo, odpovedovanjem in nesebično pomočjo svojemu sinu, prešel vse strahove materialnega sveta, z vero in zaupanjem, s prepoznanjem namena. Vse to na način, značilen za zrelega, modrega človeka. ‘Veliko dušo’. Veliko mu je bilo položeno v zibelko, a veliko in zanj primerno je to doslej tudi nadgradil. Omejujoč pojavni, materialni svet, zanj ni bil nepremagljiva ovira in tudi zdaj ni.
    Veseli me, da sem imel tukaj in zdaj možnost prebrati to impresivno iin navdihujočo življensko zgodbo.
    Hvala Nova24TV. Sam že par let vedno bolj pozorno spremlajm vzpon mladela šampiona Tima Gajserja in upam, da bu bo tudi v bodoče ta portal namenil pozornost, ki si jo skupaj s svojo vrhunsko šampionsko ekipo tudi zasluži.
    Gospodu Bogomirju Gajserju in vsem njegovim najbližjim, pa želim dobrega zdravja in nadaljnjih uspehov na njihovi življenski poti. Srečno!

    • ney

      ++++++++++++

  • 1234

    BOG z vami, spoštovani B. gajser!

    • Volkhv

      ker je umoril otroka, da je “bog” z njim in ker je 3 letnega otroka ZAVESTNO dal pod motor in se peljal preko njega??

      • 1295

        volkhv: o moj bog! ja, “sigurno” ga je zanalašč postavil tam in mu rekel “tu stoj, jaz te bom pa povozil, pa hitro, ker mama ne gleda.” bodi resen no. otroci so nepredvidljivi. življenje pa tudi. Hvala bogu, da se ni gospod podal v alkohol ali kakor koli drugače obupal. Nič od tega namreč ne bi prineslo Žana nazaj. Ga pa na nek način ohranja živega verjetje celotne Gajserjeve družine vanj, v njegovo podporo. Saj pravijo, da je izguba otroka res nekaj najhujšega na svetu, ampak a človek ne bi smel iti naprej? Verjetno prav izguba Žana daje Timu in njegovemu očetu še večji zagon. In prav je tako, ker vsakemu spustu sledi vzpon, na katerem je treba “fejst skočit.”

  • Osti jarej

    …čestitke obema…gospodu pa mir v duši in spokoj v srcu….in naj dovoli enako tudi preminulemu sinu..

  • samsara

    Čestitke še za današnjo zmago v Latviji!

  • Mari

    Čestitke Timu in seveda očetu, ki je Tima pripeljal na to pot skozi vse ovire in prepreke. Verjamem, da je bil v srcu in spominu zmeraj prisoten tudi Žan. Prišel je čas, da bosta Tim in oče postala uspešna in opažena v svetu. Veliko uspehov še naprej! ☺

  • janez zorman

    Gajser st. je pravi model. Malo je takih, ki z “rahlo drugačnim” pogledom na svet, z zavidanja vredno delavnostjo in trmo ter vero, pripeljejo zadevo do uspešnega konca in do vrhunskih rezultatov. Pridružil se je Kosteliću, Millerju, Massiju,…ni jih veliko, saj jaz jih ne poznam !

  • Diverzant

    otroka povozi in se sprijazni? Ja seveda.Zdaj pa reskira vse saj mu je tako vseeno v dusi kaj bo z njim.Verjetno misli da otrok z nebes navija za njega ampak dvomim.

Naročite se na novice Nova24tv.si!

Vpišite vaš email naslov in se naročite na novice Nova24TV.si!

Uspešno ste se prijavili na novice Nova24tv.si!