“Na nek način je bila to žalitev, ampak si tega nismo jemali tako zelo k srcu”

Tine Urnaut (foto: sta)

“Jaz tega na začetku praktično nisem mogel verjeti. Mislil sem, da gre za hec, “zafrkancijo”. Ko pa sem slišal, da so imeli resne dvome, ali naj nas pustijo nastopati v svetovni ligi, pa se mi je zdelo malo za malo. Ne žalitev. No, mogoče vseeno za nek način. Ampak, tega si nismo jemali tako zelo k srcu, kajti sistemi v odbojki se menjajo vsako leto,” se je trenutkov, ko se je Svetovna odbojkarska zveza nagibala k temu, da Slovenije, čeprav si je priigrala vstopnico, ne spusti v Svetovno ligo.

Tine Urnaut je najboljši slovenski odbojkar, kar ni čudno, glede na to, da so mu odbojkarsko žogo dobesedno dali v zibelko. Rojen v odbojkarsko družino je imel izjemno priložnost, da doseže to, kar mu zdaj uspeva. Dobil je nagrado za odbojkarja, ki je najbolj napredoval, skupaj s kolegi iz reprezentance pa je včeraj na krstni tekmi v Svetovni ligi osvojil prvo, zgodovinsko zmago za Slovenijo.

Ste eden najboljših odbojkarjev na svetu, za kar ste ne dolgo nazaj dobili tudi potrditev, ko ste prejeli nagrado za najboljšega mladega igralca oziroma igralca, ki je najbolj napredoval. Kako ste sami dojeli to priznanje?
Že sama podelitev je bila zelo lep dogodek. Do samega trenutka podelitve nisem vedel, kakšen bo naziv te nagrade. Na koncu so me izbrali za najboljšega mladega igralca, so mi pa kasneje povedali, da gre za najbolj perspektivnega igralca oziroma za igralca, ki je najbolj napredoval in se v zadnjem letu tudi najbolj dokazal. Potem ko so mi to povedali, sem bil te nagrade še bolj vesel.

Čeprav niste več rosno mladi, ste bili v primerjavi z ostalimi nagrajenci zelo mladi.
Poleg sebe sem imel dva soigralca, ki sta stara 39 in 40 let in še vedno igrata. V primerjavi z njima sem res še kar mlad.

Če sklepamo po njiju dveh, Vas čaka še zelo dolga kariera.
Upam, da ja. (smeh)

Začeli ste že kot zelo mlad na zelo visokem nivoju. Opaženi ste bili v celotni svetovni odbojkarski srenji. Kako gledate na to danes, ko imate nekaj več izkušenj?
Mislim, da sem imel zelo lepo priložnost. Že prvič, ko sem bil vpoklican v reprezentanco pri 14. ali 15. letih, in potem pri Fužinarju, ko sem igral v Ravnah – tam sem imel res fantastično priložnost. Igral sem namreč zelo pomembno vlogo v ekipi že od začetka. Veliko žog sem lahko napadal in veliko točk sem lahko zabil, tako da sem lahko zelo hitro nabral izkušnje na najvišji ravni. To mi je potem zelo pomagalo skozi vse mladinske selekcije, da sem lahko dovolj hitro naredil ta velik preskok med mladinsko in člansko selekcijo.

 

Tine Urnaut sprejema pokal, ko je z bil prvak med šolami s svojo Gimnazija Ravne na Koroškem

Tine Urnaut sprejema pokal, ko je z bil prvak med šolami s svojo Gimnazija Ravne na Koroškem

Celotna šolska ekipa je bila zbrana v Fužinarju, osvajali ste tudi naslove v takratni odbojkarski ligi ŠKL. 
Ja, res je. Mislim, da smo imeli takrat fantastično generacijo. Zelo veliko zaslug za to gre tudi pokojnemu trenerju Franju Ježu, ki je vzgojil res fantastično generacijo na Koroškem. Res smo osvojili vse: od male odbojke, mini odbojke, naslove v mladinski selekciji – pravzaprav vse. Ko sem igral v Ravnah, smo vedno zmagovali in mislim, da je bilo od takrat vse veliko lažje.

Je pa ljubezen do odbojke vzklila v domači hiši.
To pa sigurno. Če ne bi bilo mojih staršev, se verjetno ne bi nikoli ukvarjal z odbojko. Še preden sem začel trenirati, sem se z očetom igral po hiši, okoli hiše, tako da sta za vse, kar sem dosegel in kar še bom dosegel, zaslužna starša. Od malega sta mi dajala napotke, me trenirala in me učila. Ob najhujših trenutkih v sezoni sta mi stala ob strani in mi še vedno stojita ob strani ter me res maksimalno podpirata.

Kakšna je Vaša povezanost s starši zdaj, ko že nekaj let niste več doma?
Slišimo se praktično vsak dan, ves čas smo na vezi. Velikokrat me med sezono, ko uspeta, prideta obiskat, prideta pogledat kakšno tekmo, prav tako pa mi še vedno dajeta tudi napotke.

Družina Urnaut je zelo povezana

Družina Urnaut je zelo povezana

Redke so mame, ki pustijo, da se otroci v hiši žogajo – Vaša mama Vas je pri tem celo spodbujala, če prav razumem.
Je, ja. Mame to ni toliko motilo. Očeta je bolj motilo, saj sem res 24 ur na dan “nabijal” žogo v vseh prostorih. Oče je po svoji karieri – po vseh 60 letih igranja in treniranja, ko je moral še doma poslušati, kako se odbija žoga – včasih imel res vsega vrh glave. Ampak na koncu koncev sta bila oba vesela.

So očetovi napotki zdaj, ko ste na tako visokem nivoju, še vedno relevantni in pomembni?
Sigurno, vedno mi pridejo prav. Ne samo v zvezi z odbojko, pač pa tudi nasveti za življenje. Na vseh plateh življenja mi pomaga in mi daje napotke. Ob taki pomoči je dosti lažje iti skozi življenje.

Se spomnite prvega dogodka, ko ste imeli žogo v rokah?
Prvega dogodka se ne spomnim, so mi pa povedali, da so mi že v zibelko dali žogo.

Torej vam je bila dobesedno položena v zibelko.
Res je, jaz sem že globoko v sebi vedel, da bo odbojka tisti pravi šport.

Hitro ste potem ostali in pristali samo pri odbojki. Večina fantov preizkusi vse športe, Vi pa ste že v zibelki vedeli, da je odbojka tista prava.
Res je, jaz sem že globoko v sebi vedel, da bo odbojka tisti pravi šport. Cela družina se je ukvarjala s tem. Sicer sem tudi jaz “sprobal” vse mogoče športe, od rokometa, nogometa, smučanja in plavanja, ampak nekako sem imel v mislih, ko sem se nekje v prvem, drugem razredu osnovne šole odločal, da so to vse zanimivi športi, a na koncu bom igral odbojko.

Pri štirinajstih, petnajstih letih ste bili v reprezentanci. Ste vedeli, da ste lahko nekoč na prestolu Evrope?
V tistem trenutku nisem razmišljal o tem. Vedno sem si želel, da bi zaigral v italijanski ligi, ki je najmočnejša. Takrat je bil Sisley Treviso najboljši klub in deset let so osvajali vse. Žal je v mojih letih klub razpadel in ne obstaja več, ampak je Trentino Volley dobra zamenjava zanj. Drugače pa sem si skozi celotno kariero, od male odbojke dalje, želel biti boljši, biti najboljši in napredovati. Prvi vpoklic v reprezentanco je bila samo še dodatna motivacija. Naslednji korak je že bilo razmišljanje, kako si bom priboril mesto v postavi in zastopal Slovenijo.

Kljub Vašemu izjemno razkošnemu talentu izgleda malce čudno, da ste tako mladi prišli v reprezentanco. Kako ste Vi v tistih otroških letih gledali na to?
Jaz sem bil zelo vesel, že ko sem bil prvič vpoklican v mladinsko reprezentanco (takrat kadetske namreč še ni bilo), da sem lahko zastopal Slovenijo. To je bilo res nekaj fantastičnega. Veselil sem se res vsakega treninga, vsake tekme. Vpoklic v člansko reprezentanco pa je bil verjetno tudi rezultat dobrih prestav pri Fužinarju. Takrat sem tam že imel veliko vlogo, bil sem eden glavnih napadalcev v ekipi. Takrat mi je selektor povedal, da dobrim predstavam sledi tudi vpoklic v reprezentanco. Zelo sem bil vesel, da sem lahko tudi na mednarodnem nivoju pokazal svoje znanje.

Nato ste stopili tudi stopničko višje in prestopili v ACH ter se tam predstavili še širni Evropi. Tudi takrat je bilo v tistih mladih letih breme na Vas precej veliko.
Imel sem to srečo, da se je takrat ACH odločil, da naredi ekipo, ki bo konkurenčna v Evropi. To priložnost sem hitro izkoristil. Mislim, da smo imeli takrat fantastično ekipo, sestavljeno iz Slovencev in enega tujca. Praktično je bila tam zbrana celotna reprezentanca, kar je bila res fantastična priložnost. Prvo leto, ko smo nastopali v Evropi, smo osvojili pokal Top Teams in naredili fantastično promocijo za odbojko v Sloveniji, za Slovenijo v svetu in tudi za nas same kot slovenske odbojkarje.

Skupek reprezentantov, zbranih v ACH-ju, se je nato preselil na reprezentančni nivo, ampak dolgo smo čakali – do pred enim letom –, da se je zgodilo tisto, kar se je po tihem pričakovalo že dolgo.
Res je, dolgo časa smo potrebovali. Mogoče je bilo vse to potrebno, da smo prišli do takega uspeha kot lansko leto. Kot sem že velikokrat rekel. Jaz sem od prvega vpoklica v reprezentanco dalje gledal najboljše reprezentance, jih spremljal in videl, da igrajo v svetovni ligi, ter si želel, da bi enkrat Slovenija zaigrala v svetovni ligi in na evropskih prvenstvih dosegala medalje. Da zaigraš na svetovnem prvenstvu in olimpijskih igrah, je zagotovo cilj vsakega športnika in te sanje še živijo. Želimo se uvrstiti na naslednje. In vse to je bila neka dodatna motivacija, da pridemo do takega uspeha, tako kot lani.

Vpoklic v reprezentanco je zanj velika čast (foto: sta)

Vpoklic v reprezentanco je zanj velika čast (foto: sta).

Odbojka v Sloveniji je na visoki ravni, toda razen zadnjih nekaj let, ko je ACH dominiral v Sloveniji in širše ter bil tudi blizu prestolu Evrope, je sicer zanimanje za odbojko vseeno zelo klavrno.
S prvim uspehom ACH-ja je zanimanje za odbojko precej naraslo, popularnost pa se je zelo zvišala. Mislim, da je v zadnjih letih sledil manjši zaton odbojke. Tem rezultatom prvega in drugega leta, zmagi v pokalu Top Teams pokala (ACH se je kasneje uvrstil tudi med najboljše štiri v Ligi prvakov) pa rezultati niso več sledili, vsaj ne v Evropi. Tudi reprezentanca ni dosegala takih rezultatov, toda mislim, da smo z lanskim poletjem spet dosegli nek korak naprej, saj smo dosegli vrhunske rezultate in mislim, da se je popularnost spet dvignila.

Pa vseeno morava ostati pri tem, da v Stožicah, kjer v teh treh dneh (včeraj, danes in jutri) potekajo tekme Svetovne lige, v kateri slovenska reprezentanca nastopa prvič, podoba ni preveč lepa.
Zaenkrat še ne, vsi pa upamo na to, da se bo tisti entuziazem z lanskega evropskega prvenstva nadaljeval letos tudi v svetovni ligi. Zato pozivam vse navijače, vse, ki spremljajo odbojko, da si pridejo pogledat spektakel. Zagotavljam vam spektakel, saj reprezentance mogoče niso slišati tako popularne ali najboljše na svetu, vendar vam zagotavljam, da so res vrhunske. Zato bodo tudi vse tri tekme zelo zanimive.

Osvojili ste drugo mesto na evropskem prvenstvu, to je bil zagotovo šok. Ali ste pred začetkom prvenstva verjeli, da lahko pridete do finala?
Nismo pričakovali, smo si pa želeli. Imeli smo cilj in željo tako kot zdaj, da vstopimo v vsako tekmo posebej maksimalno skoncentrirani na nasprotnika, ki nas čaka tisti dan ter da damo vse od sebe. Tako smo delovali skozi celotno evropsko prvenstvo in mislim, da je bil to eden glavnih ključev do uspeha. Res smo se na vsako tekmo maksimalno pripravili, spoštovali nasprotnika, hkrati se ga nismo bali in ko smo stopili na teren, smo res pustili srce na igrišču.

V zadnjem času se govori, da bi klop slovenske reprezentance lahko zapustil dosedanji selektor Andrea Gianni. Kako bi to vplivalo na vas, fante?
Andreo Giannija
smo res vsi sprejeli z odprtimi rokami, tudi celotna Slovenija. To nam je povrnil z dobrim delom in vrhunskimi rezultati. Vsi si želimo, da bi ostal, v tem trenutku pa o tem še ne razmišljamo. To nas čaka po Svetovni ligi. Mislim pa, da Andrea ve, da si želimo, da ostane ter da si tega želi tudi celotna Slovenija. Bomo videli, kaj bo mogoče.

Kakšen pa je domet slovenske reprezentance v Svetovni ligi?
Lani na evropskem prvenstvu smo dokazali to, o čemer govorimo že pet, šest, sedem let – da imamo potencial. Prišli smo blizu tega potenciala, pokazali smo ga in se uvrstili v finale evropskega prvenstva. Premagujemo lahko vse reprezentance na svetu. Vse bo odvisno od nas, kako dobro bomo igrali. Ampak mislim, da je cilj v Svetovni ligi, v tej tretji skupini, da gremo tekmo po tekmo, skupni cilj pa je napredovanje v drugo skupino.

Ko ste osvojili prvo mesto v evropski ligi, je kar naenkrat prišel šok, da Slovenija morda ne bo nastopila v Svetovni ligi. To je trajalo kar nekaj časa. Kako ste igralci to doživljali?
Jaz tega na začetku praktično nisem mogel verjeti. Mislil sem, da gre za hec, “zafrkancijo”. Ko pa sem slišal, da so imeli resne dvome, ali naj nas pustijo nastopati v svetovni ligi, pa se mi je zdelo malo za malo. Mogoče je bila to še nekakšna dodatna motivacija pred evropskim prvenstvom, saj so nam povedali, da nismo tako zanimiva reprezentanca ne s športnega ne s finančnega vidika in niti ne z vidika spektakla, ki bi ga lahko priredili. Mogoče je bila to tudi nekakšna drugačna motivacija, da smo na evropskem prvenstvu vsem tistim, ki so dvomili o nas, dokazali, da smo lahko spektakularna reprezentanca.

Je bila to za vas žalitev? Ne nazadnje v Svetovni ligi igrajo reprezentance, kot sta Tajska ali Katar, ki se prav tako ne zdita zanimivi in atraktivni.
Ne žalitev. No, mogoče vseeno na nek način. Ampak si tega nismo jemali tako zelo k srcu, kajti sistemi v odbojki se menjajo vsako leto. Leto pred tem so na primer sprejeli dve reprezentanci iz evropske lige, lani samo našo reprezentanco, in to je precej odvisno tudi od financ in od tega, kako so države finančno sposobne plačati in koliko so finančno zanimive FIVB (Svetovna odbojkarska zveza). Na koncu koncev bi nam bilo zelo žal in bi nam bilo zelo težko sprejeti tako odločitev, ampak naenkrat se je vse dobro izšlo in lahko nastopamo.

Pa je Slovenska odbojkarska zveza dovolj dobro umeščena v FIVB  ali se morda Vi – kot največje slovensko odbojkarsko ime – vidite, da bi po koncu kariere lahko pomagali tudi na tak način?
Zdaj v tem trenutku še ne razmišljam o času po koncu kariere, ampak sigurno bi rad pomagal na vse možne načine, da slovenska odbojka naredi še korak naprej. Mislim pa, da je zveza v zadnjih letih naredila zelo velik korak naprej in res so nam omogočili vse, kar potrebujemo za priprave na lansko evropsko prvenstvo. Lansko poletje je bilo zelo naporno, tudi nastopanje, tako v evropski ligi kot na evropskem prvenstvu, tudi letos pa je nastop v svetovni ligi velik finančni zalogaj, ki ni lahek, sploh pa ne zdaj, v teh časih. Mislim, da gre res ena velika pohvala odbojkarski zvezi, ki nam je omogočila nastopanje na vseh teh tekmovanjih.

Prvi korak k razvoju in dvigu kakovosti v Sloveniji ste storili oziroma boste storili tudi Vi, in sicer s tem, ko pripravljate prvi in edini odbojkarski kamp dvoranske odbojke v Sloveniji.
To je ena strast, ki jo imam še iz otroštva. Vedno sem si namreč vsako poletje odšteval dni na koledarju, kdaj se bo začel odbojkarski tabor in potem je bila celo še ena odbojkarska šola med zimskimi počitnicami, ki je trajala en vikend. To sta bila dva dogodka, ki sem ju res pričakoval celotno leto. Zelo dobro se spomnim, da sem se na teh dveh taborih res veliko naučil. Imel sem se res zelo lepo, spoznal veliko novih prijateljev, kar mi je kasneje v odbojkarski karieri tudi zelo pomagalo. Zdaj v tem času v Sloveniji ni bilo česa podobnega, zato sem si želel, da bi vse mlajše generacije in vsi tisti – ki so zainteresirani in ki ljubijo odbojko ter si želijo naučiti česa novega in spoznati nove prijatelje – tudi čez poletje doživeli še kaj odbojkarskega.

Več o odbojkarskem kampu Tineta Urnauta lahko najdete na tej povezavi.

Kaj pa jih čaka?
Čakajo jih trenerji najvišjega odbojkarskega nivoja, trenerji, ki vodijo reprezentance in klube v tujini, slovenski trenerji, ki so nedavno osvojili državno prvenstvo. S trenerskega vidika jih čaka res vrhunski strokovni štab, za katerega jim jaz zagotavljam, da jim bo dal res zelo veliko znanja in jim bo v veliko pomoč v njihovi nadaljnji karieri. Čakajo jih nova prijateljstva in drugi zanimivi trenutki, saj bo vse skupaj potekalo v Kranjski Gori, tako da jim tudi v prostem času ne bo dolgčas, saj bo zagotovljena tudi animacija in vse skupaj, kar spada k takemu kampu.

Boste tudi Vi pomagali v trenerski vlogi?
Sigurno se bom takoj po finalnem turnirju Svetovne lige, ki bo trajal do tretjega julija in za katerega upam, da se bomo uvrstili nanj, priključil kampu. Torej že od četrtega julija bom tam, kjer bom tudi z odbojkarskega vidika deloval maksimalno – bodisi je to s trenerskega vidika bodisi kako drugače. Zagotovo pa bom vseskozi prisoten in bom pomagal na vso moč.

Z Olympiakosom je bil leta 2009 grški pokalni prvak

Z Olympiakosom je bil leta 2009 grški pokalni prvak.

Če se še enkrat vrneva na Vaše postopno osvajanje odbojkarske Evrope, nas je vse malce presenetilo, ko ste se iz ACH-ja preselili v Grčijo in ne v Italijo, kamor ste si že od nekdaj želeli.
Takrat sem bil prisiljen v nenastopanje v Italiji zato, ker so Italijani ravno to leto, ko sem si jaz želel in se dogovoril, da bom nastopal v Italiji, sprejeli nov zakon, ki je določal, da igralci, ki so mlajši od 21 let, ne smejo nastopati v prvih ekipah v Italiji. To je bila zame, po eni strani, morda dobra stvar, saj mi je mojo odbojkarsko pot preusmerilo v Grčijo, kjer sem nastopal za Olympiakos, kjer sem doživel res železni oziroma jekleni krst. To je bila res fantastična izkušnja, saj sem bil takoj vržen v ogenj. Na koncu sem vse skupaj preživel in se iz tega res veliko naučil ter nato še bolj zrel naslednje leto odšel v Italijo.

Imate izkušnjo tudi iz Poljske, ki odbojkarsko zelo raste, in tudi na tekmah državnega prvenstva so tekme popolnoma polne.
Poljska je morda v zadnjih letih najbolj popularna država, kar se tiče odbojke. Odbojka je šport, ki je na Poljskem na prvem mestu, kar se vidi že po televiziji, saj prenašajo po pet, šest tekem. Praktično je vsak dan ena v prenosu, če ne v živo, pa v posnetku. Dvorane so polne tudi na prijateljskih tekmah, pa tudi na treningih se nabere veliko navijačev. Na derbijih pa niso polne le dvorane, ampak se ljudje zbirajo tudi pred dvoranami in spremljajo tekme na velikih zaslonih, tako da je popularnost odbojke na Poljskem res na zelo visokem nivoju.

Lahko takšno zanimanje, sploh na klubskem nivoju, kdaj pride v Slovenijo?
Tega mislim, da si vsi želimo. Jaz bi bil presrečen, če je le mogoče, saj bi to pomagalo vsem igralcem in vsem klubom tako s finančne kot z razvojne strani. Privabili bi tudi precej več dečkov in deklic, da bi se ukvarjali z odbojko. To bi bil še nek dodaten plus. Morda tudi za priprave, za naslednje olimpijske igre.

Tine Urnatu (desno) in njegov veliki prijatelj Mitar Đurić skupaj v bloku na finalni tekmi grškega pokala

Tine Urnat (desno) in njegov veliki prijatelj Mitar Đurić skupaj v bloku na finalni tekmi grškega pokala.

Ste veselega in razigranega karakterja, imate pa prav posebno prijateljstvo z Mitarjem Đurićem, s katerim ste najbolj povezani.
Ja, je eden mojih najboljših prijateljev. Ravno njega sem spoznal, ko mi niso dovolili, da bi nastopal v Italiji in sem zato šel v Olympiakos, tako da sem ga spoznal takrat. Bil je res super in mi je veliko pomagal, saj v Grčiji živi že skoraj celo življenje. Za Olympiakos je nastopal 10 let in tudi v klubu mi je zelo pomagal. Od takrat naprej sva res zelo dobra prijatelja.

 

Tudi v reprezentanci ste izjemno priljubljeni in vedno v prvi vrsti, ko je treba storiti kakšno neumnost.
(smeh). Res imamo tak ritem treningov in tekem, da je v prostem času potrebna manjša sprostitev. Tisto malo prostega časa, kar ga imamo, ga moramo zaužiti, kolikor se da.

Radi tudi spite.
(smeh) Zelo rad spim. Če imam kako jutro prosto, da ni treninga, kar rad dolgo poležim.

Do kdaj poležite?
(smeh) Dokler me nekdo ne vrže iz postelje oziroma dokler nimamo kakšne določene skupne stvari. Ali je to obrok, video, terapija ali karkoli drugega.

Spite samo v vodoravnem položaju?
(smeh) Ja, po navadi v vodoravnem.

Če ne vodoravno, pa kako drugače?
Če ne vodoravno, pa sede.

Kdo pa je tisti, ki prvi z Vami potegne v teh šalah in Vam da podporo?
Mislim, da je Vinčić ta, ki je vedno zelo razigran. Pa tudi Gasparini. Oba spadata med starejše člane te reprezentance, sta zelo izkušena in znata držati skupaj ‘grupo’, saj vesta, kako zelo pomembna je dobra atmosfera, ne samo na igrišču, pač pa tudi izven njega. To je zagotovo ena stvar, ki krasi to reprezentanco, da dobro delujemo tako na igrišču kot izven njega.

Imate z vrati pogosto težave?
Takrat, ko ni kljuke, se najdejo težave.

https://www.instagram.com/p/BFmo7LMwLJs/?taken-by=tineurnaut17

Kaj pa, ko se vrata odpirajo na kartico?
Ko pa so kartice, pa smo verjetno malo več stroškov naredili hotelu, kot je potrebno, ker imamo vsakič tri, štiri, pet ali celo več kartic.

Že nekaj let imate istega cimra – Mitjo Gasparinija …
Odnos imava fantastičen. Sva kot črno in belo. On praktično nič ne spi ali pa potrebuje res zelo malo, jaz pa spim vedno, ko imam priložnost. V sobi se praktično ne druživa – on vstane ob šestih in ko se zbudi, zapusti sobo. Je zelo spoštljiv in me pusti, da lahko v miru spim, tako da se potem največ druživa med treningom in ob kakih obrokih.

Ste si zato izbrali njega, ker Vas pusti spati?
Ne, ne. Zdaj sva že šest, sedem let skupaj. Takrat ko je v reprezentanci prišlo do manjših ‘rošad’, smo zamenjali cimre in od takrat dalje sva skupaj.

Sicer pa ste fantje v reprezentanci zelo povezani.
Ja, smo. Pri sebi sprejemam neko odgovornost, da vse mlade, ki pridejo v reprezentanco, omogočimo  ta čas, ki ga preživijo v reprezentanci, da se čim več naučijo in čim bolj napredujejo in ob tem niso v nekem krču. Vsak nov reprezentant. ki pride, namreč gleda vso dogajanje z razdalje, morda z nekim krčem. Nekako se težko sprostijo in mi jim poizkušamo omogočiti, da se čim prej vključijo v ekipo in da vsi, ki smo tu, res delujemo kot eno.

Vi, kot kapetan, ste tisti, ki tudi poskrbite za njihov krst in jim daste navodila, kaj morajo početi.
Eden od voditeljev. Tu sta še zelo pomembna Mitja Gasparini in Dejan Vinčič, tako da vse krste organiziramo skupaj.

Se vozite z dvigalom?
Ja, po treningih smo po navadi zelo utrujeni in če je le možnost, gremo z dvigalom.

Zdelo se je, da je bila tale odbojkarska izkušnja v Braziliji zelo zanimiva tudi z neodbojkarskega vidika.
Mislim, da so nov hotel odprli na dan, ko smo mi prišli v Brazilijo, tako da vse še ni funkcioniralo, kot bi moralo. V dvigalu je pisalo, da je za 10, 12 oseb, njih pa je bilo v dvigalu 6 in žal so takoj obstali med prvim in drugim nadstropjem ter nato počakali eno uro, da so jih rešili.

Zdaj je Svetovna liga nov izziv, potem pa se spet selite nazaj v klub. Imate letos cilj priti še stopničko više?
Zagotovo je vedno cilj narediti še nekaj več kot lansko leto. Zdaj v reprezentanci imamo za to lepo priložnost, saj igramo v Svetovni ligi. Zavedamo se sicer, da imamo zelo močne nasprotnike. Naš cilj pa je zato dati maksimum iz tekme v tekmo, napredovati in našo igro dvigniti na tak nivo, da bomo lahko slej ko prej igrali z najboljšimi reprezentancami tudi v svetovni ligi.

Kakšni pa so bili občutki, ko ste letos s klubom igrali na zaključnem turnirju Lige prvakov?
Občutki so bili fantastični. Odigrali smo res eno lepo polfinale in se suvereno uvrstili v  finale, kjer smo prav tako prikazali vrhunsko odbojko proti najboljši ekipi na svetu – Zenitu iz Kazana. Žal pa je ostalo nekaj grenkega priokusa, saj smo imeli že v četrtem setu priložnost, da z zaključno žogo zaključimo tekmo, a nam ni uspelo. Mislim, da na tako visokem nivoju o tekmi lahko odloča ena sama točka in to se nam je zgodilo. Imeli smo priložnost v četrtem setu, pa je nismo uspeli izkoristiti. Od takrat dalje nam Kazan ni več ponudil veliko možnosti, saj so odigrali res fantastično odbojko na vrhunskem nivoju. Na takem nivoju je pač tako: če si dovoliš luksuz, lahko ena, maksimalno dve točki odločita tekmo.

Rok Virag