Svetovni čudež: Slepi ženski podarjen drugi vid

Foto: youtube

Slepa ženska je razkrila, kako je izvedela, da ji je bil podarjen eden najbolj zanimivih svetovnih čutov.

Zagotovo so najbolj zanimivi tisti pojavi, ki so še neraziskani, kamor sodi tudi področje kognitivne nevroznanosti. Le peščici ljudi je na tem svetu dano, da imajo ‘slepi vid’ – torej, da so slepi, vendar njihovi nezavedni možgani še vedno zaznavajo okolico. Ena od teh srečnic je Milina Cunning iz Wishawa na Škotskem, ki je vid izgubila pri 20-ih, kasneje pa ugotovila, da ima sposobnosti ‘slepega vida’. Ko je priznala, da nekako še vedno vidi, pa so jo začeli preučevati še raziskovalci. “Če bi vrgla ping pong žogico nad Milino glavo, bi verjetno dvignila roko ali pa se drugače izognila žogici, še preden bi imela o tem zavest,” je prepričana znanstvenica Jody Culham, ki je preučevala možgane Cunningove.

Kako je hoditi po tem svetu, obut v čevlje Miline Cunning? Tole razkriva kar Milina sama: “V bolnišnico sem odšla kot oseba, ki vidi. Zaradi vseh zdravstvenih problemov, ki sem jih imela, so me dali v inducirano komo. V komi sem bila 52 dni. Ko sem se zbudila, je bila okrog mene sama črnina, tema. Ničesar nisem videla. Pojasnili so mi, da me je, ko sem bila v komi, zadela kap, posledica katere je slepota. Vendar pa se je v mesecih, ki so sledili, vse začelo spreminjati. Po pol leta sem mislila, da vidim nekatere barve, vendar mi ni nihče zares verjel. Tako sem prišla v stik z nevrologom Gordonom Duttonom. In takoj ko sem ga videla, je nemudoma vedel, da imam ‘slepi vid’, kar je potem tudi potrdil.”

Nevrolog ji je naročil, naj ne razmišlja preveč, saj jo bo vodila podzavest
Milina je razkrila, da je nevrolog Dutton kasneje na njej opravil še nekaj testov. Eden od teh je vključeval naključno postavitev stolov na hodniku v bolnišnici, pri čemer jo je prosil, naj prehodi hodnik. “Rekel mi je, naj se sprehodim po hodniku kot običajno. Hodila sem v normalnem ritmu in se zaletavala v njih. Ko sem prišla do drugega konca hodnika, pa mi je naročil, naj nazaj hodim hitreje. Zato sem šla hitreje, a se nisem niti v enega udarila. To je bilo neverjetno,” je priznala ter dodala, da ji je Dutton pojasnil, naj “ne razmišljam preveč, ampak naj samo grem in naredim. V svoji glavi ne smem preveč misliti, saj mi bo podzavest povedala, kako naj naredim nalogo, kot mi je to ‘povedala’, da sem se izognila stolom”.

Zaznava stvari, ne pa ljudi
“Lahko hodim okrog hiše in urejam stvari, čeprav jih ne vidim. Vem pa, da so tam. Moji možgani mi to povedo. Prav tako vem, če je moja družina pustila stvari, ki ležijo sredi dnevne sobe, in jim kar povem, da morajo pospraviti za sabo, da se ne bom spotaknila ob te stvari. Če obstaja stvar, ki leži tam, recimo torbica ali čevlji, to nekako vidim, grem tja in stvar poberem. Vendar če bi te poskušala videti, te pogledati, čeprav vem, da sediš kje blizu … te ne morem videti. Čudno je, kako stvari vidim, kar pa hkrati ne pomeni, da vidim, ker sem slepa,” še povzema njene besede BBC.

Marjanca Scheicher