Skakalci se po zaletišču skakalnice spustijo v aerodinamični pozi, ki jim omogoča, da imajo kar najmanj zračnega upora in tako kar največjo hitrost. Potem ko poletijo, se njihova drža popolnoma spremeni. Smuči postavijo v obliko črke V, kar jim omogoči, da letijo dlje, kot bi leteli, če bi bile smuči postavljene drugače. Zakaj je temu tako?
Tehnika smučarjev skakalcev se je spreminjala skozi čas. Nekoč so držali smuči paralelno eno ob drugi, vendar so kmalu ugotovili, da lahko “zajamejo” več zraka, če postavijo smuči v položaj, ki ga poznamo danes, torej v položaj, ko sta si spodnja konca smuči bližje kot zgornja. Tehnika, ki jo smučarski skakalci uporabljajo danes, je v uporabi že od leta 1990.
“Smučarski skakalci so kakor jadralci, poskušajo potisniti zrak navzdol, zato naletijo na upor zraka, ki jih obdrži dlje časa v zraku,” fiziko smučarskih skokov komentira Louis Bloomfield, profesor fizike z Univerze v Virginii v ZDA.
Odkritju botrovala moderna tehnologija
Do odkritja nove tehnike je prišlo z razvojem tehnologije. Tehnika V je produkt raziskovanja v vetrovnih tunelih. Šele s pomočjo vetrovnih tunelov so znanstveniki lahko ugotovili, da tehnika V v začetku skoka omogoči več vzgona, proti koncu skoka pa pripomore k zaviranju, da skakalec lažje pristane.
Kljub temu nova tehnika ni bila nemudoma sprejeta – razdalje so bile sicer daljše, a to nekaterih skakalcev ni prepričalo, ker so dobili manj dodeljenih točk za slog, saj je tehnika V rušila sprejete estetske standarde. Kljub temu da se je nekaterim zdela grda, je bila nova tehnika do leta 1992 popolnoma sprejeta.
Ž. K.