Zgodovinar Milko Mikola ob svojem jubileju predstavil svojo zadnjo monografijo

Foto: SCNR

Študijski center za narodno spravo (SCNR) je pripravil srečanje ob življenjskem jubileju zgodovinarja Milka Mikole, ki je bil prvi direktor tega centra.  Ob tej priložnosti je raziskovalec Mikola poleg orisa svoje življenjske in poklicne poti predstavil tudi svojo zadnjo monografijo z naslovom Kazenske ustanove in zaporniki v Sloveniji.

Zbrane je najprej pozdravila direktorica SCNR, Andreja Valič Zver, in mu zaželela vse najboljše ob njegovi okrogli obletnici ter še veliko bogatih dosežkov, kot je ta knjiga, o kateri so govorili. Poudarila je, da je pionir raziskovanja temne slovenske polpretekle zgodovine, ki je utiral pot raziskovanju komunističnih zločinov.

Za trenutek se je vrnil v svoja temna otroška leta
Spominja se dogodka, ko so mu pred očmi izterjavalci obvezne oddaje pretepli mamo in je bila potem zaprta. To se mu je vtisnilo v spomin in tudi to je bil eden izmed razlogov, da se je lotil te tematike. Želel je prikazati, kaj vse so doživljali kmetje. Njegovi starši so bili med vojno podporniki partizanov, pri njih doma je bila celo partizanska javka (prehodno skladišče), ki jo je vodila mama, oče pa je bil partizanski vodič. Oče je zatem pristal v taborišču, mama v zaporu. Že pri šestih letih je moral poprijeti za delo in zaradi dela s slamoreznico je ostal brez prstov na roki, kar ga je zaznamovalo za celo življenje.

Njegova prva služba je bila poučevanje zgodovine
Iz šole je bil politično odstranjen, prišel je v arhiv, a je pedagoški poklic pogrešal. Leta 1982 se je zaposlil v Zgodovinskem arhivu Celje. Strokovna obdelava arhivskega arhiva in pomoč uporabnikom sta bili njegovi primarni nalogi. To ga je sčasoma začelo veseliti in sčasoma je obvladal arhivsko stroko. Za seboj je v celjskem arhivu pustil močno sled.

Pravi, da povojnega gradiva ni nihče obravnaval, o njem ni nihče pisal, če pa že, so pisali zgolj o naprednem delavskem gibanju in povsod omenjali partijo.

Prvo knjigo je izdal leta 1985, če pa bi jo izdal dve leti kasneje, ko je izšla 57. številka Nove revije, bi mu knjigo zagotovo zaplenili in ga dali v eno izmed kazenskih ustanov.

Valič Zverova je ob koncu izrazila željo, da napiše še kakšno knjigo, a Mikola pravi, da takšno pisanje človeka preveč izčrpa in da je bila to zagotovo njegova zadnja.

Zgodovinar Mikola se je za vso potrpežljivost tekom nastajanja knjige zahvalil svoji ženi, a zaključil na humoren način. Dodal je namreč, da mora biti vesela tudi ona, da ima ob sebi zgodovinarja, saj imajo ti radi arhivalije. Starejša kot je, bolj jo ima rad. Gorje pa ženam arheologov, saj se začnejo zanimati zanje šele takrat, ko so pod zemljo.

B. P.