“Vsakega prebivalca mesta je potrebno ubiti, ni dovoljeno jemati nobenih jetnikov. Varšava mora biti zravnana z zemljo, to pa bo zastrašujoč primer za celotno Evropo!” je dejal Heinrich Himmler, ko je odločal o nadaljni usodi poljske prestolnice po izbruhu znamenite Varšavske vstaje.
Varšava se je jeseni leta 1939 znašla v Hitlerjevih krempljih. Nemški okupator se je takoj po zasedbi poljske prestolnice lotil sistematičnega iztrebljanja tamkajšnjega prebivalstva. Še posebej je bila na udaru poljska inteligenca. Jetnike so množično zapirali ter masovno odvažali v koncentracijska taborišča, pa tudi morili v sklopu množičnih eksekucij.
Skoraj tretjina prebivalcev poljske prestolnice je bila judovskih korenin, za katere so Nemci uredili geto. Le-tega so Nemci spomladi 1943 po vstaji tudi uničili, vendar pa je imela ta vstaja velikanski pomen, saj je za podobno dejanje navdihnila druge prebivalce Varšave. Območje geta je bilo sicer zravnano z zemljo, ne pa tudi upor, ki se je razplamtel v Poljakih, in ki je bil upirjen v naciste, navaja sppw1944. Vendar pa ne le proti slednjim.
To, da sta komunizem in nacizem pravzaprav dve srhljivi podobi enega kovanca, so Poljaki spoznali že vsaj leta 1939, ko je bil podpisan pakt Ribbentrop-Molotov, saj so glede na svojo geografsko lego in zverinski apetit svojih sosedov ter predvsem vse svoje bogate zgodovinske izkušnje, zelo dobro vedeli, da so kot pleskavica v hamburgerju, v katero se bodo vsak čas zarili že okrvavljeni zobje nacistov in komunistov prežečih na njihovih vzhodnih in zahodnih mejah.
Po letih zatiranja Poljakov prišlo do vstaje, a ta se je sprevrgla v pravo demografsko katastrofo
Varšavska vstaja je bila eden največjih spopadov na nemških okupiranih ozemljih v času 2. svetovne vojne. Celoten spopad je trajal 63 dni in se pričel 1. avgusta 1944. Zaradi dolgoletnega nemškega zatiranja so se prebivalci Varšave naposled odločili, da se bodo nemškemu okupatorju uprli, zato so prijeli za orožje, kar pa je imelo katastrofalne posledice, saj ni ostal kamen na kamnu, v tedanjem oboroženem spopadu, pa je življenje izgubilo približno 150 tisoč ljudi, ostali pa so bili izgnani, navaja gazetastoleczna.
Nemci so se umikali, zato se je zmaga zdela kot na pladnju
Najprej so Poljaki za vstajo kazali veliko navdušenje, saj se je že zdelo, da bo trpljenja vsak čas konec. Mislili so namreč, da je zmaga kot na pladnju, ker so se številni Nemci Varšavo zapuščali ter se odpravljali proti zahodu, rdeča armada, pa je bila tako rekoč pred vrati. Varšava se je znašla na samem pragu fronte tedanjih vojaških velesil – Hitlerjeve Nemčije in Sovjetske zveze, ki sta se še vedno spopadali za svojo prevlado v vzhodni Evropi, četudi je nemška moč opazno slabela.
Tako se je poljska oblast, ki je poveljevala iz Londona skupaj z vodstvom poljske uporniške vojske po imenu Armia Krajowa odločalo, kdaj natanko bi lahko začeli s svojo uporniško akcijo. Šlo je za tako težko in tako dramatično odločitev, da prerekanja glede nje vse do današnjih dni še niso potihnila. Tako se je že poleti leta 1944 zdelo, da je nastopil ugoden trenutek za to, da bi okupatorsko vojsko naposled pregnali iz svoje prestolnice in s tem prehiteli rdečo armado, ki je prodirala z vzhoda. Upor je sicer nastopil 1. septembra.
Žrtev napada najprej točno določeni objekti v Varšavi
Vodstvo poljske uporniške vojske se je odločilo, da bodo napadli točno določena točke. Njihov namen je bilo predvsem zasesti strateško pomembne objekte ter jih obdržati vse do trenutka, ko bo mesto zasedla rdeča armada. Četudi je Poljakom uspelo za nekaj dni osvoboditi velik del mesta, pa se naskok na pomembne vojaške objekte, mostove, letališča, postajališča in urade ni posrečil.
50.000 vstajnikov, vendar mnogi brez orožja!
Na dan izbruha upora je imela omenjena poljska armada okoli 50.000 zapriseženih sodelavcev, predvsem mladih. Med njimi je bilo veliko izobražencev, predvsem absolventov in celo gimnazijcev, ki so morali poleg svojih šolskih obveznosti in udeležbi v uporniških aktivnostih skrbeti tudi za preživetje svojih družin. Vendar pa število udeležencev organiziranega odpora ne pove veliko, dokler se ne izpostavi dejstva, da je bila ta armada izredno slabo oborožena, tako da v trenutku začetka vstaje številni uporniki sploh niso posedovali orožja, med drugim je primanjkovalo brzostrelk, težje oborožitve razen nekaj manjših topov, pa vstajniki sploh niso posedovali.
Vstajniki niso bili pripravljeni na poulične boje
Vstajniki so imeli predvsem kratkocevno orožje, ki pa ni bilo preveč uporabno za poulične spopade z redno vojsko. Tu gre omeniti tudi pomanjkljive izkušnje s področja vojskovanja, a kljub temu so boji trajali preko dva meseca. Prednost Poljakov je bilo predvsem dobro poznavanje območja in odločnost. Poleg enot vojske Armia Krajowa, so v bojih sodelovale tudi enote Narodowe Siły Zbrojne (Narodne oborožene sile), in sicer okoli 2,5 tisoč pripadnikov, vendar so bili podrejeni AK.
Nemci že v prvih dneh razbili uporniške skupine in jih uspešno uničevali
Ko je vstaja izbruhnila je bilo v poljski prestolnici nameščenih 16.000 nemških vojakov, od tega okoli 6000 pripadnikov Wehrmachta, pa tudi 4,3 tisoč SS-manov in policajev. Nemške enote so bile razpršene po vsem mestu. Med njimi so bili mnogi izkušeni bojevniki, vendar pa kljub temu nemške sile nastanjene v mestu niso bile kos težavni nalogi “pacifikacije” poljskih odporniških enot. Bolje oboroženi in izkušeni Nemci so uspeli že v prvih dneh presekati kar nekaj območij, ki so jih obvladali odporniki in slednje razdeliti, tako, da so se marsikje sovražniku zoperstavljali le še posamezni Poljaki.
Za poljske vstajnike je stvar postala še bolj dramatična, ko so po nekaj dneh Nemci dobili okrepitve, in ki jih je organiziral prav zloglasni Heinrich Himmler, ki je tudi nadziral pacifikacijo mesta. Ta je svojim podrejenim dejal: “Vsakega prebivalca mesta je potrebno ubiti, ni dovoljeno jemati nobenih jetnikov. Varšava mora biti zravnana z zemljo, to pa bo zastrašujoč primer za celotno Evropo!”
Zanimivo je dejstvo, da so za utišanje tega upora Nemci pripeljali tudi številne zločince iz zaporov in koncentracijskih taborišč, torej z družbenega dna, ki so jih sami imenovali “čreda svinj”, in ki so bili med drugim obdolženi zločinov, kot so posilstva mladoletnic. V akciji so sicer sodelovale tudi druge nemške enote in celo tujci – Rusi, Kozaki in Turkmeni ter drugi, ki so z Nemci kolaborirali, ki so pred tem sicer služili v rdeči armadi, a so v toku vojne postali nemški ujetniki.
Posiljevalsko-roparska tolpa RONA
Nemci so v mesto pripeljali tudi rusko-ukrajinsko-belorusko brigado po imenu RONA, ki je še posebej “odlikovala” po svojih zverinskih dejanjih, med drugim posiljevanju in ropanju ter je svoje kriminalne kapacitete še potrdila prav v času omenjene vstaje. V bogat repertuar nemške vojaške tehnike so spadala tudi oklepna vozila in bombniki, ves čas pa so Nemcem prihajale na pomoč nove in nove enote, tudi specialne, pa tudi specialisti za boj proti partizanskim enotam.
RONA, poleg vseh drugih zločinov zagrešila tudi več 10.000 smrti
RONA se je v Varšavi sicer “proslavila” z 10.000 žrtvami. Nesreča Poljakov je bila tudi ta, da so nacisti še dodatno okrepili svoje enote na vzhodni fronti zaradi bližajoče se rdeče armade. Za dosego svojega krvavega cilja je nemški okupator poslužil celotne palete vojaških tehnničnih pripomočkov in orožja.
Od hiše do hiše, od prostora do prostora, mož na moža so se borili nemški vojaki in vstajniki
“19-krat sem se boril proti nožem in bajonetom. V kleteh. Bil sem hitrejši. Ubil sem tistega Poljaka. Varšava mi je ostala v spominu po mojih najstrahotnejših doživetjih!” je svoje spomine opisal nekdanji nemški vojak.
Golobi, mačke in psi – vsakdanji kruh prebivalcev Varšave
Posebej visoko ceno vstaje so plačali civilisti. Te so, da bi preživeli, jedli najrazličnejše reči, med drugim tudi golobe, pse in mačke. Na vsakodnevnem jedilniku je bila juha iz zrn ječmena ali pšenice imenovana “plujka”, zrna pa so meščani mleli kar v kavnih mlinčkih. To so počenjali po cele dneve od zore, pa do mraka, včasih pa je bilo ropot mlinčkov slišati tudi še ponoči.
Zaradi podhranjenosti umirali otroci, a meščani navkljub vsem tegobam ves čas vstajnikom stali ob strani
Velike težave so nastale tudi zaradi oskrbe s čisto vodo, saj so bile vodovodne cevi pogosto uničene, po uničenju mestne elektrarne pa je zmanjkalo tudi elektrike, ki je poganjala vodovodne črpalke, zato so se meščani lotili izkopavanja vodnjakov, pred vrtinami pa so se nabrale dolge vrste ljudi s čebri in posodami. Najtežje je bilo za dojenčke, ki so zaradi podhranjenosti množično umirali. A navkljub vsem vsakodnevnim naporom so se prebivalci Varšave pridružili boju za svobodo. Tako so vstajnikom pomagali postavljati barikade in jim prinašali hrano.
Kapitulacija vstajnikov
Konec septembra je bila v mestu situacija katastrofalna, vendar ne le zaradi pomanjkanja vode in hrane, marveč bi se vsak čas lahko zgodil tudi izbruh epidemije, vstajniki pa niso bili več združeni v enotnem taboru, marveč so vztrajali v bojih samo še v med seboj ločenih otokih, zato se je vodstvo AK odločilo za predajo, da bi okupator tako vsaj malce prizanesel poražencem in civilnemu prebivalstvu, vodje upora pa so Nemci odpeljali kot jetnike.
Kakšne so bile žrtve vstaje?
Vstaja je pripeljala do gromozanskega števila žrtve, ki pa jih je težko natančno oceniti. Podatki navajajo, da je umrlo med 16 in 18 tisoč vstajnikov ter med 120 in 200 tisoč civilistov. Nemci so svoje usmrtitve izvajali tako, da so hodili od ulice do ulice in od doma do doma, ljudi vlekli na cesto ter jih tam postrelili, stavbe pa požigali. Mnogi so svoj konec dočakali tudi pod ruševinami domov, ki so jih porušili bombniki.
Nemci dosledno izvršili Himmlerjev ukaz
Nemci pa so v skladu z ukazom Himmlerja tudi po koncu vstaje še uničevali mesto, da bi celovito izvedli njegovo naročilo. Preživele civiliste so Nemci izselili v mesto Pruszkow, kjer so zanje uredili prehodno delovno taborišče v katerem je bilo skupno ujetih preko 500.000 civilistov. Mnoge so potem porabili za druga prisilna dela, ali pa jih odpeljali v koncentracijska taborišča. Del izseljencev se nikdar več ni vrnil domov, še navaja gazetastoleczna.
Poljaki želeli osvoboditi Varšavo pred Sovjeti
Poljaki so želeli z osvoboditvijo Varšave v lastni režiji ohraniti del svoje suverenosti ter obenem Sovjetom omogočiti lažji vstop v mesto, a slednji so tedaj odlašali s pomočjo in to prav v trenutkih, ko je bilo Poljakom najtežje. Ob tem se zdi pomembno dejstvo, da se je AK fizično sicer borila proti Hitlerju, obenem pa ideološko in politično proti Sovjetski zvezi, svojo vstajo pa naposled želela razširiti na celotno območje okupirane Poljske, sppw1944. AK je dokaz, da za osvobajanje izpod ene totalitarne ideologije ni potrebno uporabiti drugo, kot se je to zgodilo pri nas in kot se je ljudi želelo prepričati – da je to edino zveličavno. Revolucija torej ni potrebna za osvobajanje izpod nacizma, ampak je nacizem kvečjemu njen izgovor.
Domen Mezeg