“Naj povem zelo jasno: rezultati drugega kroga avstrijskih predsedniških volitev v nedeljo so začrtali zgodovinski mejnik, ki ne more biti spregledan,” je na svojem blogu analiziral nedavne avstrijske volitve Jan Erik Surotchak, regionalni direktor Mednarodnega republikanskega inštituta za Evropo.
V državi z uglednim predsedniškim sistemom sta celotno obdobje po drugi svetovni vojni dominirali desnosredinska in levosredinska stranka. Kot piše Surotchak, je tega obdobja nepreklicno konec, saj se od leta 1951, ko so v Avstriji uvedli predsedniški sistem, noben kandidat stranke, razen Avstrijske ljudske stranke in Social demokratske stranke Avstrije, ni uvrstil v drugi krog. Tokrat sta to bila Norbert Hofer iz svobodnjaške stranke in Alexander Van der Bellen iz stranke Zelenih.
Novice, ki so zasedle naslovnice po svetu, in celotna kampanja so imele le eno sporočilo: barbari so pred vrati in čas je, da osrednje stranke vprežejo vozove in obranijo osrednje predstavniške institucije. Vlogo barbarov v tem scenariju je igral kandidat Hofer, ki prihaja iz stranke Jörga Haiderja in se bori proti sedanjemu političnemu establišmentu. Na koncu je kandidat Van der Bellen slavil pičlo zmago po glasovih po pošti in s tem preprečil zmago Hoferja, ki se mu je sprva nasmihala zmaga. Van der Bellen je tako zbral glasove širokega spektra strank – iz levice, desnice ter sredine, ki igrajo vlogo dobrih in poštenih braniteljev pred zahodnim liberalizmom.
Gre za vseevropski problem
Vendar zgodba ni tako preprosta, kot se na prvi pogled zdi. Seveda smo lahko upravičeno zaskrbljeni nad vzponom skrajne desnice po Evropi, je prepričan analitik Jan Erik Surotchak. Nove radikalne stranke v državah vse od Madžarske, Francije, Nizozemske, Slovaške in Poljske beležijo strm vzpon v javnem mnenju in odločajo volitve za volitvami. Večina njih niti ni samo proti elitam, temveč so tudi pritoevropske, protiameriške, proti tujcem, proti prostemu trgu in proizvajajo motečo mešanico nacionalizma in socializma, ki ne rešuje težav ter vračajo Evropo v težavne čase 20. stoletja.
Zgodba o avstrijskih volitvah v Avstriji ni zgolj primer vzpona radikalne desnice. Je veliko bolj opomin političnemu establišmentu in celotnemu demokratičnem zahodu, da so vodstva strank izgubila temeljne vezi s politično bazo.
Kazen za nezaupanje v migrantski in ekonomski krizi
Oba kandidata iz tradicionalne ljudske in socialdemokratske stranke sta bila videti idealna kanidata – dobro poznana, visoko izobražena, izkušena, sofisticirana politika z izjemnimi karierami in s spoštovanja vrednim strankarskim ozadjem. Toda kombinacija dolgotrajne ekonomske in migrantske krize je napredovala do te mere, da volivci iščejo neobičajne rešitve. Avstrija je namreč samo v letu 2015 sprejela 88.151 prosilcev za azil, velika večina od milijona beguncev pa je šla skozi Avstrijo proti Nemčiji in naprej proti severu. Razen nekaterih izjem večina ljudi ni zaupala politikom osrednjih strank, da bi ti lahko rešili ta neizmeren izziv. Zato so bile stranke na sredini tudi kaznovane.
V obeh strankah delajo na prenovi vodstev
Na srečo je funkcija predsednika v Avstriji bolj simbolična in na tem področju revolucije pod novim predsednikom Van der Bellenom ne bo. Toda sedaj je celoten fokus usmerjen na parlamentarne volitve, ki bodo na vrsti leta 2018. Socialdemokrati so izkoristili priložnost za prenovo stranke in odstavili precej nepriljubljenega kanclerja Wernerja Faymana v sredini predsedniške tekme, na njegovo mesto pa postavili Christiana Kerna, ki je nov obraz v politiki in bo poskušal dvigniti priljubljenost stranke. Pritisk se bo vršil tudi v ljudski stranki, kjer bodo naprej potiskali in gradili predvsem na sedanjem zunanjem ministru Sebastianu Kurzu.
Kampanja za naslednje volitve v polnem teku
Javnomnenjske ankete kažejo, da bo tovrstno oplemenitenje sil na sredini pomagalo preprečiti zmago svobodnjakov na parlamentarnih volitvah. Toda pičel poraz svobodnjakov na predsedniških volitvah bo hkrati dodal veliko motivacijo svobodnjakov v boju proti tradicionalnim strankam. Njihova dolžnost bo, da najdejo pot, ki jo bodo razumeli tudi volivci. Ne nazadnje je poraženec Hofer v svoji zahvali volivcem na Facebooku dejal, “da ne bi smeli biti razočarani nad rezultatom, zato moramo gledati na delo v kampanji kot na investicijo v prihodnost, z jasnim ciljem na naslednje volitve.” S ciljem v kampanjo, ki se je pravkar že začela.
M. P.