Narobe svet je to, kar danes živimo. Narobe svet je, da so Irak, eno najslabše rangiranih držav glede pravic žensk, ki je pristala na 147. mestu na lestvici Svetovnega ekonomskega foruma, izvolili na podpredsedniško mesto Komisije organizacije združenih narodov za pravice žensk. Ni prvič.
Tudi Savdska Arabija, znana po barbarskih kršitvah najrazličnejših pravic, ki naj bi jih mednarodne organizacije varovale in negovale, je postala članica Sveta za človekove pravice; prav tako je bila ta država, kjer je šeriatsko pravo državno pravo, izvoljena v komisijo za pravice žensk, kjer bo skupaj z Irakom skrbela za “spodbujanje pravic žensk, dokumentirala življenje žensk po vsem svetu in oblikovala globalne standarde na področju enakosti spolov in polnopravnosti žensk”. Navaden človek težko razume take odločitve kot pravilne, kot utemeljene. Kako lahko države, kjer je ženska vredna pol moškega, kjer je prisiljena v podrejeni položaj na milost in nemilost svojega očeta, brata, moža, oblikujejo globalne strategije pravic žensk? Ali je morda skrita ideja, da bo strategija kar nenadoma ženske potisnila spet za stoletja nazaj? In to prek teles in organov načeloma najuglednejše mednarodne institucije, kot naj bi bila OZN? Ali je pravzaprav vse usmerjeno k popolni podreditvi drugih, pri čemer smo drugi mi, ki ne pripadamo gibanju, veri, ideologiji, ki v svojem imenu pomeni podreditev?
Napadi na katoliške cerkve
Ne? Ne mislite tako? Poglejmo. Samo v enem mesecu, februarju letos, je bilo poškodovanih več kot petdeset katoliških cerkva v Franciji. Oskrunjene cerkve, podtaknjeni požari, razbiti vitraji in kipi, uničene freske. In nihče ne odkrije, kdo so krivci. Še več, nasilna dejanja se minimizirajo, poskušajo skriti, redko katero dobi priznanje, da gre za “versko nestrpnost”. In kdo naj bi bil tisti, ki je “versko nestrpen”? Zadnja med njimi je zgorela cerkev Saint-Sulpice, druga največja cerkev v Parizu, kjer so snemali tudi film Da Vincijeva šifra. Iz neznanega razloga je zagorelo, pravijo oblasti. V nedeljo, med mašo. Okoliščine še preiskujejo in verjetno nikoli ne bodo razjasnjene. V gotski baziliki v Saint-Denisu v Parizu, kjer so pokopani francoski kralji, so vandali uničili zgodovinske vitraje in orgle. V mestu Houilles so v cerkvi sv. Nikolaja neznanci na koščke razbili kip Matere božje, ki ga bo nemogoče restavrirati.
“V desetih dnevih so nas trikrat napadli,” je dejal župnik, oče Francis-Laurent, “tudi razpelo so vrgli po tleh.” V Nîmesu so v cerkvi Notre-Dame des Enfants na steno s človeškim blatom narisali križ in nanj prilepili hostije; vlomili so v tabernakelj. V lavaurski katedrali so neznanci polomili več križev in uničili več kipov, zažgali so oltarne prte, polomili Jezusove roke na razpelu. V Saint-Gilles-Croix-de-Vie so poškodovali oltar in obglavili Kristusov kip. “Čeprav motivi za taka dejanja niso vedno znani,” pravi Ellen Fantini, izvršna direktorica Observatorija o nestrpnosti in diskriminaciji kristjanov, organizacije z Dunaja, “je dejstvo, da so usmerjeni proti kristjanom.” V Franciji je bilo po podatkih notranjega ministrstva v letu 2018 514 protijudovskih incidentov, 100 dejanj, usmerjenih proti muslimanom, in kar 1.063 nestrpnih dejanj proti kristjanom. Poročilo observatorija je še natančnejše – od vseh oskrunitev krajev, namenjenih molitvi v Franciji, je bilo v tem letu 80 odstotkov katoliških cerkva oziroma povprečno dve cerkvi na dan. A o teh oskrunitvah redko beremo na prvih straneh časopisov. Te so rezervirane za srce parajoče zgodbe “beguncev”, za nenehno vzbujanje krivde Evropejcem, da smo privilegirani in moramo zato sprejeti vse in vsakega, pa čeprav nam grozijo, da nas bodo uničili, kot uničujejo naša sveta mesta.
Danske oblasti nad resnicoljubno blogerko
Narobe svet je, če hočejo danske oblasti kaznovati pisateljico in blogerko Jaleh Tavakoli, ker je po socialnih mrežah delila videoposnetek nasilja, obglavljenja danskega dekleta v Maroku, grozljivega konca dveh naivnih žensk, ki ju je želja po avanturi stala življenja. Pisateljica iranskih korenin je znana po svojih kritičnih besedilih proti islamu, ki ga zaradi svojega rodu dobro pozna. Morda je tudi zaradi tega preveč bodla v oči in je oblast pač “čakala na priložnost”, da jo “disciplinira”. In ta priložnost je prišla – socialne službe so jo obvestile, da je obtožena kaznivega dejanja nepooblaščenega razkritja slik ali obvestil o tujih zasebnih zadevah. Zato so ji sporočili, da z možem nista več primerna za rejnika in da bosta zgubila svojo rejenko, za katero skrbita od njenega rojstva in ima sedaj osem let.
Kako hitro reagirajo oblasti, ko morajo utišati nekoga, ki odkrito govori o težavah, s katerimi se Evropa sooča zaradi vdora velikega števila muslimanskih migrantov, ne morejo pa odkriti vandalov, ki uničujejo naše cerkve? In ne morejo zajeziti vseh napadov z noži, ki se dogajajo po Evropi že v takem številu, da jim niti statistika ne more več slediti – ker se je število nasilnih dejanj z nožem povečalo za 900 odstotkov. Tako v nebo vpijoče je, da so v Leipzigu v gverilski akciji na vstopu v mesto postavili plakat, ki vabi v “mesto nožev”, v Kölnu so se v eni sami noči zgodili trije napadi z nožem, pri čemer je ena žrtev umrla … V Dresdnu je 29-letni Alžirec iz za zdaj neugotovljenih razlogov zabodel in hudo ranil moškega pred azilnim domom … Ni potrebe posebej poudarjati, da je tak način obračunavanja domač prišlekom in predstavlja tisto kulturno obogatitev, o kateri nas prepričujejo dominantni mediji.
Senegalec skušal zažgati otroke
Senegalec, ki je blizu Milana ugrabil šolski avtobus, poln otrok, enainpetdeset jih je bilo, in je vozil proti letališču z jasnim namenom, da povzroči čim več smrti in škode, je avtobus zažgal in samo sreča je rešila vse otroke smrti v plamenih. Otroci so, potem ko jim je voznik-ugrabitelj povedal, da jih bo ubil, klicali svoje starše in ti so obvestili policijo. Ko so ugrabitelja aretirali, so se v dominantnih medijih takoj pojavile razlage njegovega motiva, češ da je želel preprečiti smrti v Sredozemskem morju, kjer naj bi bila umrla njegova dva otroka … In spet, kakšna relativizacija dejanja, ki je imelo za cilj smrt (najmanj) enainpetdesetih otrok …
Mi, Evropejci, pa še naprej živimo v narobe svetu. Namesto da bi se tega zavedeli, združili, začeli braniti svoje vrednote, svojo kulturo, svojo identiteto, se še naprej ukvarjamo z zagotavljanjem pravic manjšin nad večino, pa čeprav v svojo škodo. Na Švedskem, ki je zaradi spolnega nasilja in posilstev migrantov postala druga najnevarnejša država na svetu, so se odločili za edinstven način, da se spravijo s tem – »mladostnike brez spremstva«, tri tisoč jih je prišlo na primer v južno Švedsko in se tam vpisalo v lokalne šole –, sedaj bodo v okviru šolskega programa pouka učili, kako se osvajajo dekleta. Dobesedno. Imeli bodo učne ure, ki bodo vsebovale različne aktivnosti, s katerimi bodo migrante dvomljive starosti učili o ljubezni, spolnosti, odnosih med moškim in žensko. Oprosti jim, Oče, saj ne vedo, kaj delajo, bi bil edini primeren komentar take odločitve lokalnih oblasti. Ampak spet, še enkrat več, se bo denar davkoplačevalcev prelival v najrazličnejše nevladne organizacije, ki pomagajo k uspešni integraciji (ki je vse prej kot uspešna), migranti pa bodo ostali taki, kot so prišli. Z nožem v rokah, s sovraštvom v srcih in z eno samo mislijo v glavi – podrediti ali ubiti. Tretje možnosti ni.
Demokracija