Evropski parlament se bo ta teden odločal o ukinitvi pristopnih pogajanj Turčije za vstop v EU. Turške oblasti pa dajejo vtis, kot da jih Evropska unija sploh ne zanima več. Predsednik Turčije Recep Tayyip Erdogan je izjavil, da bi morala biti Turčija bolj sproščena glede EU, ne pa, da se tako trudi vstopiti v evropsko družino.
Erdogan je spet razkril idejo o večjem sodelovanju z Rusijo in Kitajsko v Evrazijski varnostni skupini Shanghai Co-operation. “Zakaj pa Turčija ne bi bila del skupine Shanghai 5,” je dejal Erdogan.
Turčija je v 29 letih zaprla le eno poglavje
Pot Turčije v Evropsko unijo ni bila nikoli lahka. Vse od leta 1960 je ideja o priključitvi EU zorela v tej nekdanji Osmanski državi. Leta 1987 so za vstop uradno zaprosili, leta 2005 pa so se začela pristona pogajanja. Zanimivo je, da je Turčija v vsem tem času uspela zapreti le eno poglavje od 35 potrebnih za vstop v EU.
Očitno je Bruselj v svoji mehki maniri končno dojel, da ne more več mirno gledati totalne represije, ki vlada v Turčiji. Evropska tradicija je demokratična in povabilo države, ki ji več kot očitno vlada diktator, v EU bi bilo lahko za zvezo katastrofalno.
Erdoganova Turčija je islamska diktatura
Spomnimo. V obdobju po zrežiranem državnem udaru, ko je Erdogan zaradi “varnosti” državljanov razglasil izredne razmere, je bilo v Turčiji več kot 110.000 ljudi odpuščenih in 36.000 zaprtih. Zaprli so tudi 10 opozicijskih poslancev in na stotine medijev. Domnevni puč je bil povod za eno največjih kršitev človekovih pravic na državni ravni.
Omeniti je potrebno tudi poboje, ki jih turške sile izvajajo nad pripadniki kurdske manjšine v Turčiji in nad Kurdi živečimi v Siriji. Turška vojska, ki naj bi se domnevno borila proti skrajnežem takoimenovane Islamske države, vsake toliko razstreli kakšno Kurdsko pozicijo in tako prikrije pravi namen Erdogana na tem območju.
Evropski voditelji še vedno oklevajo
Evropski voditelji pa kljub vsem tem kršitvam še vedno oklevajo in dopuščajo možnost, da bi Turčija nadaljevala s pristopnimi pogajanji potem, ko se stanje v državi umiri. V opomin evropskim voditeljem, preden spet uberejo mehko rešitev tega problema, je treba navesti še dva zakona, ki sicer še nista realizirana, a nakazujeta grozljivo naravo Turčije pod Erdoganom. En je zakon o smrtni kazni, ki je sporen v EU, drugi, bistveno bolj sporen pa je zakon o oprostitvi posilstva. Zakon bi dovoljeval, da se moškega ne obsodi za posilstvo, če bi se poročil s svojo žrtvijo. Zakon je Turška vlada sicer umaknila, a predstavlja jasno smer Erdoganove islamistične politike.
Največji problem, ki pa bi nastal z odhodom Turčije, je migrantski sporazum med EU in Turčijo. Evropski birokrati se bojijo predvsem tega, da bo Erdogan meni nič, tebi nič nad Evropo poslal milijone migrantov. Evropa, sploh Slovenija, je na tak val nepripravljena. A nekateri zaslepljeni posamezniki še vedno vztrajajo pri politiki odprtih vrat. A na koncu ostaja dejstvo, da država, ki podpira izvensodno zapiranje ljudi, ukinja in cenzurira medije ter celo razmišlja o dekriminalizaciji posilstva ne spada v Evropsko unijo.
Aleksander Rant