Armenski narod je v strašnem trpljenju doživel prvi genocid v 19. stoletju. Ne gre pozabiti, da so Armenci pod otomanskim jarmom živeli že v 15. in 16. stoletju. V otomanskem cesarstvu je ob koncu 19. stoletja živelo okoli 3 milijone Armencev, vzhod današnje Turčije je bil torej pred več kot stoletjem dežela Armencev – kristjanov. Na ozemlju Vzhodne Armenije, ki je spadalo pod carsko Rusijo, pa še 1,8 milijona. Armenci so bili kot kristjani s svojo izredno razvito kulturo in naprednostjo v otomanskem cesarstvu v izrazito podrejenem položaju ter nenehno tarča grozljivih pokolov.
Otomanska oblast je v armenske kraje načrtno naseljevala muslimanske begunce z Balkana in Zakavkazja, ki so od sredine 19. stoletja bežali v otomansko cesarstvo. Teh okoli osemsto tisoč Čerkezov, Čečenov in balkanskih Turkov je imelo osrednjo vlogo pri ropanju premoženja ter nemilostnem klanju Armencev. Ob koncu 19. stoletja se je začel prebujati turški nacionalizem, najbolj moteči pa so jim, predvsem zaradi druge vere, bili prav Armenci, ki so bili tarča grozljivih pokolov predvsem med letoma 1884 (vstaja) in 1886 ter v letu 1909.
Cilj Turkov: Iztrebiti krščanski armenski narod
Osmanski Turki so v provinci Adani zmasakrirali od 15 tisoč do 30 tisoč armenskih krščanov. V otomanskem cesarstvu so od leta 1908 tako vladali nacionalistični Mladi Turki, ki so pripravili genocidni načrt – spomladi 1915 so se odločili obračunati z Armenci, s ciljem dokončnega iztrebljenja armenskega krščanskega naroda. Dne 24. aprila 1915 (drugi pokol Armencev) se je začel genocid nad Armenci. V Konstantinoplu (današnji Istanbul) so turški otomani aretirali 250 armenskih intelektualcev, sledile so likvidacije, streljanja in obešanja.
Bregovi ob Evfratu polni trupel Armencev
To je bila zlovešča napoved genocida nad Armenci. Konec maja 1915 pa je otomanska oblast izdala poseben zakon o “preselitvi” Armencev. V juniju so ta genocidni načrt začeli izvajati z množičnim pobijanjem na najokrutnejše načine. Preživele, predvsem ženske, otroke in starejše, pa so deportirali na marše smrti v sirsko puščavo. Armenci so množično umirali zaradi izmučenosti, žeje in lakote, bolezni ter nenehnih napadov muslimanov. Strahotna in nepopisna grozodejstva nad nedolžnimi ljudmi so šele avgusta objavili v zahodnem tisku – “bregovi ob Evfratu polni trupel Armencev”.
Vrstila so se množična posilstva Armenk, mučenja in pribijanja na križ. V puščavi so pobijali in zažgali na tisoče nedolžnih trpečih otrok, tudi dojenčke. Trupla trpečih Armencev so bila povsod. Turki so si prigrabili vse premoženje, tudi zemljišča, uničili vse armenske cerkve in samostane, skratka vse, kar je bilo krščanskega in kar bi lahko pričalo, da so tu že več kot 1500 let živeli krščani – Armenci.
Genocid priznalo 20 držav, a Turčija ga verjetno ne bo nikoli
Genocid je skovanka Raphaela Lempkina iz leta 1943, ki je preučeval armenski genocid in v prevodu pomeni pomor naroda oz. rodomor. Tudi Konvencija Združenih narodov opredeljuje genocid kot izvajanje del, s katerimi je namen uničiti, v celoti ali delno, nacionalno, etično, rasno ali versko skupino. Izvršena grozodejstva otomanskih Turkov tako ustrezajo opredelitvi genocida, saj je šlo za sistematično in namerno iztrebljenje armenskega ljudstva.
Evropski parlament zahteva turško priznanje genocida, ki ga je med drugim obsodil tudi papež Frančišek, vrstijo se pobude držav za priznanje genocida, vendar se Turčija ne odziva. Zatiska si oči pred bremenom preteklosti in zanika genocid, češ, da je šlo za državljansko vojno, da so bili Rusi zavezniki Armencev, da so bile tudi med Turki žrtve ter podobno. Turčija cenzurira vse oblike medijev, vsako preučevanje genocida ter celo zapira in kazensko preganja svoje državljane. Genocid, ki ga je sama izvedla pred 102 leti, je zanjo tabu tema.
Armenija in večmilijonska diaspora po svetu si že vrsto let prizadevajo, da bi bil pokol 1,5 milijona Armencev v otomanskem cesarstvu mednarodno priznan kot genocid. Ob 100. obletnici genocida junija 2015 je Armenska cerkev za svetnike razglasila vse Armence, ki so bili žrtve pokola v otomanskem cesarstvu v letih 1915 – 1917, kar je bila najmnožičnejša kanonizacija v zgodovini. Zaradi človečnosti, poštenosti in zaupanja v bodočnost, trpljenja armenskega naroda tudi v Sloveniji ne smemo nikoli pozabiti.
Branko Celinšek