Kako je bruseljska muslimanska četrt Molenbeek postala džihadistična prestolnica stare celine, od koder islamski skrajneži odhajajo na svoje krvave pohode? Odgovor je jasen: odgovorne za to so belgijske oblasti, ki so slepe za razraščanje islamskega radikalizma, obenem pa vsako kritiko islamizma označujejo za skrajno desničarstvo.
Molenbeek je 100 tisoč glava bruseljska četrt. Okoli 80 odstotkov prebivalcev te četrti predstavljajo priseljenci maroškega rodu. Od tu so večinoma prišli islamski skrajneži, ki so novembra lani v Parizu izvedli krvave pokole, in tu so načrtovali tudi zadnje teroristične napade v Bruslju.
Nizozemski kulturni antropolog in vojni fotograf Teun Voeten je na spletni strani Politico pojasnil, zakaj je Molenbeek postal takšno žarišče islamskega terorizma. Sam je v tej zloglasni četrti živel devet let, med letoma 2005 in 2014. V to takrat že večinoma muslimansko četrt je prišel kot navdušenec nad ideologijo multikulturnosti. Bil je del vala mladih, izobraženih belcev, ki so si našli poceni stanovanja v revni četrti in sanjali o tem, da bodo iz nje naredili bogato, razvito in kulturno živahno sosesko.
Naivni zagovorniki multikulturnosti se soočijo z realnostjo
Njihov stanodajalec je bil Maročan z imenom Hassan, kar se je mladim belim navdušencem nad multikulturnostjo zdelo zanimivo. Predstavljali so si, da se bodo njihovi otroci nekoč skupaj s temnopoltimi in arabskimi otroci igrali na ulici, in upali, da bo na cestah manj smeti ter manj kriminala. A so se počasi zbudili v realnost.
Hassan se je izkazal za sleparja in je pobegnil s 95 tisoč evri, kar je bil celoten znesek najemnikov, ki so varčevali za prenovo stavbe. Prav tako soseska v resnici ni bila multikulturna, ampak etnično in versko homogena, izrazito muslimanska soseska.
Islamizacija Molenbeeka
V devetih letih bivanja v Molenbeeku je bil Voeten priča, kako je soseska postala izjemno netolerantna in islamistična. Alkohol je v večini trgovin in supermarketov postal nedosegljiv. Skrajneži so ženske kar na ulicah silili, da so nosile muslimanska pokrivala. Kot gobe po dežju so se razcvetele knjigarne z izključno islamsko literaturo, na drugi strani pa v četrti sploh nisi mogel več kupiti normalnega, neislamističnega časopisa.
Nezaposlenost je bila 30-odstotna in ulice so bile strašljivo prazne do poznega jutra. Nikjer več ni bilo najti bara ali kavarne, kjer bi se lahko belci, Afričani in Arabci družili med seboj. Namesto tega je bil Voeten priča uličnemu kriminalu, agresiji in frustracijam mladine, ki je pljuvala po dekletih belcev in jih zmerjala z umazanimi lajdrami. Če si jim karkoli odvrnil, si bil ozmerjan z rasistom. Včasih je bila v Molenbeeku tudi judovska trgovina, vendar so jo zaprli zaradi terorja tolp mladoletnikov. Tudi homoseksualce so redno ustrahovali, zato so ti hitro pobegnili iz zloglasne četrti.
Voeten je kljub temu še vedno vztrajal v soseski. Dokler ni izbilo sodu dno srečanje s salafistom (islamski fundamentalist, op. p.), ki je Voetna kar na ulici vsiljivo skušal spreobrniti v islam. Po devetih letih bivanja v Molenbeeku se je nekdanji privrženec multikulturnosti odločil za izselitev.
Kako je Molenbeek postal islamistično osje gnezdo
Islamistično osje gnezdo je Molenbeek postal predvsem zaradi zmedene belgijske politike in kulture zanikanja, ki se izogiba debati o islamu v državi, poudarja Voeten. Škarje in platno politične debate v državi ima v rokah tako imenovana progresivna elita, ki trdno verjame, da je družbo mogoče načrtovati in ustvarjati. Opazovalci, ki opozarjajo na neprijetne resnice, kot je visoka stopnja kriminala med mladimi Maročani, nasilništvo in radikalni islamizem, so ignorirani in preganjani ter pogosto označeni za skrajno desnico.
Debata o nevarnosti islamizma je onemogočena tudi zaradi pokroviteljskega besednjaka samooklicanih progresivnežev, ki radikalne muslimane vidijo kot žrtve družbene in ekonomske odrinjenosti. Takšen pogled vzbuja sočutje in politike osvobaja od prevzemanja odgovornosti za svoja dejanja. Eden takšnih belgijskih progresivnežev je bil tudi nekdanji socialistični župan Molenbeeka Philippe Moureax. Ta je to zloglasno četrt vodil med leti 1992 in 2012 kot svoje lastno posestvo ter je skupaj s svojo kulturo zanikanja najbolj odgovoren za trenutno stanje v tej soseski, je še prepričan Voeten.
M. P.