“Nisem vaša hči. Nikoli nisem nosila zastave na paradi ponosa. Nikoli se nisem čutila del skupnosti, ki zahteva strpnost z vso vnemo in strastjo, ne zmore pa je vračati niti svojim najbližjim članom skupnosti,” je odkrito povedala Brandi Walton, hči lezbijke.
Brandi v svojih zapisih na blogu opisuje zgodbe svojega otroštva in odraščanja, ki so jo boleče zaznamovale kot deklico, ki je odraščala ob mami, ki je lezbijka, in njeni partnerki.
“Ko sem se osamosvojila in zaživela na svojem, sem se končno oddaljila od okolja, ki me je nenehno spominjalo, da sem drugačna. Tako sem nekega dne leta 2010 opazila oglasno tablo za nov film, na katerem je pisalo Otroci so v redu. Nagonsko sem začutila, za kaj gre, in začutila sem slabost v trebuhu. Ko sem preletela vsebino filma, pa sem postala še bolj jezna. Imela sem občutek, da Hollywood poskuša družbi dopovedati neke stvari o meni, ki pa niso bile resnične. Vsaj zame ne. Jaz se kot otrok nisem počutila ‘v redu’, vzgoja ob dveh ženskah mi ni bila ‘v redu’,” je poudarila Brandi in dodala, da je kot otrok močno pogrešala očeta.
“Produkt lezbične revolucije v 80-ih”
Kako se počuti ženska, ki samo sebe opiše kot “produkt lezbične revolucije v 80-ih”? Brandi se je rodila v Oklahomi, očetu in mami, ki se je po slabem letu ločila in odšla z drugim moškim. Po nekaj letih se je razšla tudi s tem moškim, Brandinega očeta pa oddaljila in izključila iz njene vzgoje. Potem je stopila v odnos z žensko. Odraščala je ob mami in njeni partnerici ter v širši LGBT skupnosti.
“Že kot otrok sem vedela, da živeti z dvema ženskama ni naravno. To sem še posebej čutila takrat, ko sem bila na obisku pri prijateljih, ki so živeli z očetom in mamo. Pri njih sem preživela toliko časa, kolikor je le bilo mogoče. Hrepenela sem po naklonjenosti očeta, ki so jo moje prijateljice dobivale od svojih očetov,” je zapisala Brandi v članku za The Federalist.
Počutila sem se ‘drugorazredno’
“Gledano z mojega zornega kota je bilo tako: mamo sem že imela, nisem potrebovala še ene. Moji dedki in strici so se sicer trudili po svojih najboljših močeh, da bi z mano preživljali čas v stilu, kot ga preživljajo hčere s svojimi očeti, ampak to ni bilo tako, kot če bi imela očeta. Vedno sem čutila, da sem drugorazredna.” (Brandi Walton)
Prazniki – dnevi praznine in bolečine
Brandi Walton pravi, da je šele takrat, ko je spoznala svojega moža in se poročila, resnično zaživela. Pred tem je imela dve neuspešni in boleči razmerji. “Ženska potrebuje moškega in moški potrebuje žensko,” je dejala v enem od svojih zapisov na blogu, kjer je svojemu možu voščila srečen Dan očetov.
Sama na Dan očetov nima lepih spominov. Vsako leto je bila na tisti dan bolj ali manj kar v svoji sobi, spomni se le, da je na ta dan dosledno klical njen dedek. Ampak to ni bilo isto. Pravi, da je bilo še hujše zavedanje to, da nekega dne ne bo prišel nek drug moški, s katerim se bo mama spet poročila. Želela si je vsaj očima in se spominjala zgodnjega otroštva, ko je doživljala svojo mamo ob moškem srečno.
Ko se je poročila in postala tudi sama mamica, je okrepila prepričanje, da otrok potrebuje mater in očeta. Prepričana je, da življenje z dvema moškima ali dvema ženskama ter celo samo z enim od njiju bistveno okrne otrokovo čustvovanje in nudi veliko manj, kot to lahko nudita ljubeča oče in mama.
“Ko sem odrasla, sem skušala o svojem življenju govoriti s svojo mamo, vendar me ni razumela. Nenazadnje sta njo vzgajala oče in mama. Svojo mamo imam rada; bila je center mojega vesolja in samo misel na to, da bi rekla kaj takšnega, kar bi jo prizadelo, me je ubijala. In vendar sem morala povedati, kako se počutim,” je še dejala Brandi.
“Raziskave s tega področja zajemajo le določen del populacije otrok lezbijk, homoseksualcev in transseksualcev. Težko bi rekli, da so znanstvene. Veliko se nas ne strinja s posvojitvami v takšne skupnosti. Ampak takšni naslovi ne polnijo časopisov,” dodaja Brandi, mamica štirih otrok.
Vesna Vilčnik