Je Rusija v finančnih težavah? V Siriji so zmanjšali zračne napade in uvedli kratke bojne operacije

Foto: EPA

Ruske sile izvajajo svoje operacije v podporo vladi predsednika Bašarja al Asada v Siriji, kjer so se obvezale, da bodo tovrstno podporo nudile eno leto. Vendar pa so že po nekaj mesecih podpisa te obveze zmanjšale svoje letalske sile in uvedle krajše bojne operacije. Zavedajo se, da bi znala vojna v Siriji trajati še nekaj let. To pa stane.

Vsekakor je vpliv Rusije v Siriji precejšen. Ko so prispeli na sirska tla, je bila situacija, milo rečeno, porazna. Sirske vladne sile so izgubljale bitko za bitko in BBC poroča, da so bile blizu izumrtja. A s prihodom ruskih okrepitev se je situacija kmalu obrnila. Sirska vlada je sicer še vedno na krhkih temeljih, se pa izvaja ofenziva na celotno mesto Alep, za katerega analitiki napovedujejo, da bi njegova osvoboditev s strani sirskih vladnih sil lahko trajala več mesecev.

Ameriški analitiki ugotavljajo, da ruski vojski ni do ekspedicijske vojne in da bi se Rusija na sirskih tleh lahko kaj hitro znašla v stiski.

Američani so na vstop Rusije v sirsko vojno gledali z nejevero
Potek vojne v Siriji se je začel hitro odvijati v različne smeri. Roger McDermott, višji sodelavec evrazijskih študij na Jamestown Foundation in dolgoletni stražar ruske vojske pravi: “Zahodni opazovalci so bili na splošno navdušeni nad uvajanjem Rusije v Sirijo, predvsem zaradi občutka nejevere, da bi ruske sile lahko načrtovale, izvajale in vzdrževale tako zapletene operacije. Poleg tega je zahodne opazovalce zanimalo, kako bodo ruske sile reševale logistična vprašanja, kot je oskrba iz tako velike razdalje, kot je Rusija.”

Bali so se, ali bo Putin skrhal idilične odnose
BBC se sprašuje, kaj točno je bil prvotni namen Rusije s poseganjem v Sirijo. Ob tem ugotavlja, da je imela Rusija strateško povezavo s Sirijo še iz sovjetskih dni. Poleg tega Rusija že leta vzdržuje manjšo mornariško bazo na sirski obali in ima tudi zaradi tega tesne vezi s sirsko vojsko, saj je le-ta glavna dobaviteljica za njihovo bazo. Tako Sirija zaradi Moskve drži vse niti v rokah glede vpliva v svoji regiji. Hkrati pa se je pri zahodnih opazovalcih pojavil strah, kako bo tak složen odnos deloval še naprej, če bo v igro vstopil Vladimir Putin in njegov pohlep po oblasti.

Ruske letalske sile, ki so glavni akter ruskega posredovanja v Siriji, so bile ključni dejavnik, ko se je sreča zopet obrnila na stran predsednika Asada. Rusija je poskrbela predvsem za intenzivno usposabljanje sirskih vladnih sil in za ponovno opremljanje sirske vojske. Nikakor pa to ne pomeni, da so ruski in sirski vojaški cilji enaki.

Skupni boj, a cilji so še kako različni
In kakšni so cilji sirske in ruske strani? Vojaški analitiki ugotavljajo, da so si še kako različni. Medtem ko ima Sirija željo ponovno osvojiti vse svoje nekdanje ozemlje, ki ga je izgubila, pa Michael Kofman z Inštituta Kennan o moskovskem pristopu pravi: “Za razliko od Sirije in Irana Rusija nima interesa v boju za ozemlje. Moskva poskuša postopoma uničiti zmerno sirsko opozicijo na bojišču, da bi v igri obdržala le džihadistične sile, ob tem pa ZDA postavila v politični okvir pogajanj, ki bi bila izven časovnega okvira te administracije. Moskva je v vseh pogledih uspešna. Konec koncev je cilj Rusije, da vskoči v igro za dobiček v Siriji, in to tako, da ustavi bojni ogenj, nato pa počasi pripelje pogajanja do te mere, da se opozicija v Siriji sreča na bojišču, kar pomeni, da za zahod ne bi bilo nobene možne alternative. Do tega konflikta bo po vsej verjetnosti prišlo leta 2017. Ruska intervencija si ob tem močno prizadeva za zmanjšanje izgub, v veliki meri pa se opira na moči drugih akterjev, da ti izvedejo zračne napade ter da so častniki drugih akterjev vpleteni v vojaške napade. Rusi pa bolj vodijo in usklajujejo zračne napade.” Na kratko: Rusi v Siriji opravljajo pretežno fina dela, večino krvavega dela pa opravijo sirske vladne sile.

Na terenu v Siriji sodeluje poleg ruskih posebnih sil tudi artilerija. Izstrelke dolgega dometa ruska vojska izstreljuje iz svojih vojaških ladij in podmornic. Na poti v regijo pa je tudi ruska letalonosilka, ki bo še okrepila njihove vojaške sposobnosti. Sirija je postala neke vrste primer ruskih vojaških zmogljivosti.

Sirija je ruski poligon
Operacije v Siriji so hkrati neprecenljiva priložnost za ruske generale, da preizkušajo svoje sile v obratovalnih pogojih, sirski vojni trg pa je hkrati nekakšna “izložba” za zadnjo vojaško rusko tehnologijo. McDermott pravi: “Ruski generalštab vidi vojno v Siriji kot odlično priložnost za preizkušanje novih in sodobnih sistemov, torej kot poskus zmogljivosti vojskovanja, kjer lahko predložijo dokaze o uspehu njihove vojaške modernizacije.”

Rusko letalstvo je v Sirijo napotilo nekaj svojih najbolj modernih letal, česar pa vojaški analitiki ne morejo trditi za municijo, ki jo Rusi posedujejo. Ruska letalska akcija se na splošno sklicuje na uporabo “umazanih bomb” različnih vrst, ki se bistveno ločijo od sodobnih zahodnih zračnih akcij, kjer so skoraj vsa streliva natančno vodena.

Rusija in Izrael se zaradi Sirije končno razumeta
Vsekakor imajo Rusi od posredovanja v Siriji več koristi kot slabosti. Ruska intervencija ima za Moskvo tudi pozitivne diplomatske posledice. Njihovo posredovanje pa je preoblikovalo tudi ruske odnose z Izraelom, Iranom in Turčijo. Dejansko se je zgodilo, da sta Rusija in Izrael razvila znatno raven razumevanja. Razvili pa so se celo pozitivni odnosi med Moskvo in Teheranom, zmanjšala se je tudi sovražnost med Moskvo in Ankaro, pri čemer tako Rusija kot Turčija ugotavljata, da se morata prilagoditi – seveda le do neke mere – regionalnim ciljem drugih držav.

Neverjetno – Rusija in ZDA v Siriji z roko v roki
BBC ugotavlja, da so z ruskim posredovanjem v Siriji sedaj najbolj na tanki črti odnosi med Rusijo in ZDA. Toda vojaška vloga Rusije zagotavlja, da Asadovo vodstvo še nekaj časa ostaja v igri, zato je Washington nekoliko omilil svoj pristop, kar je prikazal kot namišljen napor, da razvije neke vrste partnerstvo z Rusijo. ZDA so bile namreč prisiljene, ne le da diplomatsko obravnavajo Rusijo na enaki ravni, ampak tudi da imajo z Rusijo enako držo, kar se tiče Asada.

Nediskriminatorna narava ruskih in sirskih letalskih akcij, ki so sedaj usmerjene na osvojitev Alepa, pa Rusiji vseeno ni prinesla veliko prijateljev na Zahodu. Rusiji  več svetovnih voditeljev očita barbarstvo in potencialne vojne zločine. Kljub temu javno mnenje zahodnih držav v veliki meri ostaja dokaj nekritično – BBC sklepa, da je to le odraz vojne utrujenosti, ki je posledica bojev v Afganistanu in Iraku.

Zahod podcenjuje Kremelj
Ne kritizira pa Rusije le svet, temveč je veliko kritik deležna tudi doma. “Domači politiki omejujejo Rusijo prav toliko, če ne še bolj, kot je sama omejena pri svojih vojaških zmogljivostih. Ruski voditelji imajo neprestane skrbi, da bi prišel dan, ko bi bilo treba Sirijo obravnavati kot nepotrebno breme,” ugotavlja Kofman, ki svojo ugotovitev podpira s podatkom, da je Kremelj marca znatno zmanjšal število zračnih sil v Siriji kot poskus prenovljene vojne v možganih javnosti. Namesto da bi vodili dolgotrajno kampanjo, so kratke bojne operacije Rusov postale nekaj normalnega.” Ob tem Kofman še dodaja, da pričakovane politične nevarnosti, ki jih napoveduje Zahod za Vladimirja Putina, preprosto še niso bile realizirane in verjetno tudi ne bodo: “Tisti, ki pričakujejo rusko podporo za propad Vladimirja Putina, bodisi preko Ukrajine, Sirije ali pa preko gospodarstva, so v veliki zmoti. Kremelj je očitno bolj spreten pri zagotavljanju javne odobritve ali apatije, kot je splošno priznano na Zahodu.”

Rusija si želi spet starih časov “Velike Rusije”
Kljub vsemu pa ostaja prepričanje, da so strateški cilji Rusije nejasni. Eno izmed ugibanj je, da se Rusija v Siriji bojuje zaradi dolgoročnih političnih rešitev, torej da si bo Rusija doma in v svetu povrnila veliko moč. Vsekakor pa je jasno, da je Sirija le velika finančna luknja brez dna za Rusijo, saj le-ta svoj denar izgublja kot po tekočem traku, čeprav trenutno prikazuje, da se jim posredovanje v Siriji izplača. Kofman še zaključi: “Rusko vodstvo ve, da bi posredovanje v Siriji lahko trajalo več let, zato raje zmanjšujejo svojo vojaško infrastrukturo tam, medtem ko še imajo vojaško prednost.”

M. S.