Več časa kot mine od razpada Jugoslavije, bolj obarvani se zdijo spomini generacije, ki je zrasla pod taktirko komunističnega režima. S tem v mislih je napočil čas, da določena dejstva, ki se počasi pozabljajo in izkrivljajo, vrnemo nazaj pod drobnogled.
V jugoslovanskem šolskem sistemu je bilo na dnevnem redu pranje možganov, ki se ga ni moglo zaobiti pri nobenem predmetu. Kot da to samo po sebi ne bi zadostovalo, so bili tu, kakor pišejo na hrvaškem spletnem portalu Liberal, še predmeti, kot so “Marksizem, Teorija in praksa socialističnega samoupravljanja, Obramba in zaščita ter neskončno poneumljanje z zgodbami o Titu, ki se je prenajedel svinjske glave.” Za dobro mero je bilo navzoče še polnjenje s sovraštvom, kakršnega si današnja mladina ne zna niti predstavljati.
Mogoče res ni bilo YouTubea, starlet in vsega ostalega šunda pop kulture, a to ni pomenilo, da je nadebudna mladina lahko gledala v zrak. A zato je bila večina medijske vsebine ideološko obarvana. Od malih nog je bilo z vseh strani navzoče pranje možganov s Partijo, kongresi, konferencami in prenosi raznoraznih štafet. Izostali niso niti obvezni izleti do “brezveznih” stavb, kjer so se sestajali Tito in druščina. “365 dni v letu so nas maltretirali z mrtvimi, streljanimi in mučenimi.”
Kolektivizem, uniformnost in enoumje
Za razliko od danes ni obstajalo nešteto različnih strank, društev in list. Razlog temu je bil neobstoj pravice do združevanja. Vsa društva, ki so delovala, so lahko delovala samo pod okriljem Zveze socialistov. “Identično kot je v Hitlerjevi Nemčiji bilo vse ustrojeno skozi Hitler Jugend.” Razlike med totalitarnimi režimi se na koncu vedno pokažejo v majhnih stvareh. V širši sliki med njimi ni razlike. “Slika Hitlerja z otroci v rjavih srajcah je identična sliki Tita z otroci v belih srajcah.”
Avtor pripoveduje o svojem dnevu v šoli, ko je umrl Tito. Bil je v prvem razredu. Učiteljica je tri ure jokala ob kadrih, ki so prikazovali propagando na majhnem črno-belem televizijskem zaslonu. “In mi smo morali žalovati z njo. V dobi, ko je smrt za otroka nekaj abstraktnega …, smo morali žalovati za nekim neznanim poscanim starcem.”
Komunizem nagrajuje nedelo
Če se danes govori o epidemiji z alkoholom in problemih z drogami, pa je bil v času Jugoslavije alkoholizem na nekem nam tujem nivoju. Delavci v tovarnah so dan pogosto začeli s pijančevanjem. Ko so končali z “delom” so se majali z ene strani ulice na drugo. “Danes se takšne scene ne dogajajo, večina delodajalcev vseeno ne tolerira mrtvo pijanih delavcev.”
Če danes poslušamo o nestrpnosti, ki vlada v družbi in manku tolerance, ter zlatih časih “dobre stare Juge”, kjer so se vsi razumeli med seboj, pa to prikriva sovraštva, ki so bila dolgo potlačena. Vsaj med “bratskim narodom Jugoslavije”. Po drugi strani je bilo odprto zaničevanje “Šiptarjev”, “Švabov” in “boržuazije” ter ostalih sovražnikov komunističnega režima nekaj, nad čimer ni nikomur zastal dih, lahko bi rekli, da je bilo tako pričakovano, kot privzgojeno. “Nacionalizem je še kako obstajal, samo da je bil jugoslovanski, kar je vrh idiotizma, biti nacionalist neobstoječega naroda.”
Ni bilo niti pralnega praška, kaj šele čokolade
Mogoče res ni bilo iPhoneov in tabličnih računalnikov na vsakem koraku, a je bilo stanje tako katastrofalno, da je bilo dolgo časa nemogoče dobiti celo navadno tablico čokolade. Preprosto zato, ker je plansko gospodarstvo Jugoslavije ocenilo, da je kakavovec predrag. V zameno so bile dostopne ogabne sladkorne tablice.
“Predstavljajte si, da mora mama čakati v vrsti, da kupi pralni prašek in opere oblačila, predstavljajte si očeta, ki se odpravi v Trst, da bi kupil navadno kavo, ob tem pa mora paziti na datum zaradi omejitev goriva.” Daleč od zlatih časov, daleč od podobe, ki jo v svoji jugonostalgiji pogosto slikajo nekateri posamezniki. Življenje v Jugoslaviji je bolj kot na Indijo Koromandijo spominjalo na Orwellovo nočno moro v 1984.
Ivan Šokić