Južna Amerika se pripravlja na begunsko krizo: Venezuelci masovno bežijo iz socialistične diktature

Venezuelci množično bežijo iz države. (Foto: epa).

Na desettisoče Venezuelcev zapušča državo, ki je na robu državljanske vojne.  Države, ki mejijo na Venezuelo, pa se tako že pripravljajo na priliv beguncev. Večina jih beži v bližnja obmejna mesta, najbolj sta na udaru mesti Cúcuta v Kolumbiji in Roraima v Braziliji.

Kolumbija je že tako priča največjemu notranje razseljenemu prebivalstvu na svetu – do tega je prišlo zaradi pol stoletja trajajoče krvave državljanske vojne med vladnimi silami in skrajno levičarsko uporniško skupino FARC, ki se je po 52 letih lani končala z mirovnim sporazumom. Kolumbija se bo tako znašla v velikih težavah ob novi begunski krizi zaradi poslabšanja razmer v socialistični diktaturi, da bi se nanjo pripravili, pa naj bi Kolumbija preučevala sirsko begunsko krizo. Že maja so oblasti poslale svoje predstavnike kar v Turčijo na ogled sirskih begunskih centrov.

Podatki Združenih narodov iz julija kažejo, da trenutno v Kolumbiji živi že okoli 300 tisoč Venezuelcev, dodatnih 25 tisoč pa jih skorajda vsakodnevno prehaja v obmejno mesto Cúcuta. Večina jih mejo prehaja zaradi nakupov osnovnih življenjskih potrebščin, ki jih v svoji državi ne morejo več kupiti. Gre za moko, mleko, plenice, osnovna zdravila in druge potrebščine. A Madurov boj za obstanek na oblasti za vsako ceno je razlog, da se vedno več ‘enodnevnih migrantov’ ne vrača nazaj.

Foto: iStock.

Poleg Kolumbije naval tudi v Brazilijo
Z ogromnim številom venezuelskih beguncev se sooča tudi Brazilija, ki se že tako sooča z ekonomsko krizo v državi. Begunci že močno obremenjujejo brazilski izobraževalni in socialni sistem. V obmejnih krajih primanjkuje španskih učiteljev, ki bi izobraževali begunske otroke. Na udaru je tudi že tako preobremenjeni javni zdravstveni sistem. V tem letu je za azil v Braziliji zaprosilo 6.438 Venezuelcev, kar je dvakrat več kot v celotnem lanskem letu. Večino novih prišlekov predstavljajo mladi izobraženi moški, večinoma študentje, inženirji, zdravniki in ekonomisti. A zaradi nesposobnosti in preobremenjenosti brazilske administracije je od leta 2013 do danes status begunca pridobilo le 37 oseb.

Kljub temu, da sta najbolj prizadeti prav Kolumbija in Brazilija, pa venezuelska begunska kriza še zdaleč ni omejena le na ti dve državi. Venezuelci bežijo tudi v ZDA, Mehiko, Dominikansko republiko, Trinidad in Tobago ter Izrael, poroča Breitbart.

Venezuelci v javnih kuhinjah čakajo v nepreglednih vrstah. (Foto: youtube).

Kje so vzroki za venezuelsko krizo?
Venezuela je dom največjih naftnih zalog na svetu, a se vseeno sooča z največjo gospodarsko in politično krizo na svetu. Leta 1928 je ta južnoameriška država postala največja naftna izvoznica na svetu. Oblast se je popolnoma zanašala na naftno industrijo in zanemarjala druge sektorje gospodarstva. Venezuelska naftna industrija je bila podržavljena. V drugi polovici 20. stoletja pa so velike količine nafte začele izvažati tudi države z Bližnjega vzhoda. Največje države izvoznice so tako leta 1960 ustanovile organizacijo OPEC, ki naj bi uravnavala dobavo nafte in s tem njeno ceno na svetovnih trgih.

Socializem, kot smo ga poznali v Jugoslaviji
Nato je leta 1999 na oblast prišel socialistični voditelj
Hugo Chavez. V času njegove vlade so se cene nafte dvigale, predvsem na račun velikih zahtev Indije in Kitajske, kar je Chavezu omogočalo nemoteno sledenje svoji nori ekonomski politiki, ki se je na dolgi rok izkazala za katastrofalno. Socialne državne programe je nato začel financirati z oljnim denarjem, pričelo se je tudi vedno večje zadolževanje Venezuele. Tej politiki zadolževanja je sledil tudi njegov naslednik in trenutni predsednik Nicolas Maduro. Vedno zahtevnejši državni predpisi, nacionalizacija premoženja, korupcija in omejevanje uvoza pa je vodilo k sovražnemu poslovnemu okolju in zapiranju zasebnih podjetij. Od leta 2014 so cene nafte na svetovnih trgih začele naglo padati, kar je posledično vodilo v eno največjih socialnih kriz na svetu. Venezuela ima najvišjo stopnjo inflacije in je močno zadolžena. V državi primanjkuje hrane, zdravil, otroci so množično podhranjeni. Tudi ljudje, ki imajo denar, si ne morejo privoščiti osnovnih potrebščin, saj jih v Venezueli enostavno ni mogoče kupiti. Vse to je socializem, kot smo ga nekoč poznali iz socialistične Jugoslavije.

U. V.