Južnoafriška republika je država, o kateri se poroča le redko. Največ pozornosti je dobila z izvolitvijo Nelsona Mandele v 90-ih in ob svetovnem nogometnem prvenstvu leta 2010. O državi, če se poroča, se poroča samo kot o še eni od mnogih propadajočih afriških držav, v katerih je kriminal samo navaden problem. Resnica je daleč brutalnejša.
Kanadska pisateljica in neodvisna novinarka Lauren Southern se je v svojem najnovejšem dokumentarcu, naslovljenem Farmlands, posvetila problematiki, ki pesti to nekoč cvetočo afriško državo, ki je vse bližje prelomni točki. Čeprav je dokumentarec še vedno v produkciji, je na svojem YouTube kanalu objavila serijo krajših videoposnetkov, v katerih izpostavlja določene segmente iz napovedanega dokumentarnega filma.
Zadnje čase so mediji poročali o predlogu južnoafriške vlade, ki se je po zgledu Zimbabveja odločila belim kmetovalcem – nekateri od njih so že osma ali deveta generacija – odvzeti zemljo zato, da bi jo lahko razporedili med črnce.
“Nezanimiva” tema
Spiked je eden redkih spletnih portalov, ki so tudi pred tem opozarjali na norosti v Južnoafriški republiki, a so se v svojem poročanju omejili zgolj na norosti študentskih kulturnih marksistov. Po svoje bi lahko že po tem videli, kako stvari stojijo, saj pogosto ideje, ki se začnejo na univerzah, v roku 10 do 15 let preidejo v javnost.
Southernova se je sestala s političnimi voditelji JAR, črnskimi aktivisti, belimi staroselci, ki so prisiljeni živeti v resničnih na silo zgrajenih begunskih taboriščih, ter belimi Suidlanderji, ki se aktivno pripravljajo na državljansko vojno. Ta je po mnenju obeh strani, tako belcev kot črncev, samo še vprašanje časa. Najbolj optimistični med njimi upajo na vsaj še pet let navideznega miru, preden bi zares eksplodiralo.
Pri tem velja poudariti odnos, ki ga imajo do pričakujoče državljanske vojne. Suidlanderji na stvar gledajo s težkim srcem. Vojne si ne želijo, a so se prisiljeni nanjo pripraviti, če želijo preživeti. Skupina je največja nedržavna civilna obrambna organizacija na svetu. Vsako leto organizirajo vaje, kjer vadijo evakuacijo v primeru izbruha državljanske vojne.
Državljanska vojna stvar časa
S strani črncev je državljanska vojna dogodek, ki si ga nekateri odkrito želijo. Prednjači mnenje panafriške revolucionarne socialistične politične stranke v Južni Afriki Black First Land First (BLF), ki na glas vpijejo “Zemlja ali Smrt!” Ena od predstavnic BLF je tako jasno povedala, da si želijo “družbo, ki bo poosebljala sistem vrednot, ki postavlja črnce na prvo mesto”. Ta bo lahko po njenih besedah dosežen samo skozi konfrontacijo.
“Naši ljudje so čakali dovolj dolgo,” je povedala predstavnica BLF v očitni retoriki kulturnega marksizma, ko je izpostavila, da nič doslej ni spremenilo njihove “živete izkušnje.” “Zato je zelo pomembno, da gibanje kot je BLF, pove: nočemo vaših drobtinc, nočemo, da se vam smilimo. Prišli bomo po vas in vzeli vse, kar je vaše! To je naše!”
“Menimo, da se moramo boriti za to, da bi dobili svobodo kot črnska večina v tej državi. In boj mora biti v obliki odvzetja zemlje in porazdelitve med ljudi. In pograbiti je treba sredstva proizvodnje in razlastiti vse, ali bolje rečeno, porazdeliti vse enako.” Izpostaviti velja, da ko predstavnica BLF govori o ljudeh, govori izključno o črnski večini. Zemljo in lastnino bi morali jemati belski manjšini.
Žrtve brutalnih umorov
Nova “buržuazija” v JAR je belska manjšina kmetovalcev, ki so vsak dan izpostavljeni najhujšim umorom, o katerih se ne sme razpravljati. Slike umorov presegajo samo “rop, ki je ušel iz vajeti”, kakor oblasti rade klasificirajo takšne zločine nad belci. Ena od tako imenovanih sester krvi, ki čistijo prizorišča umorov, Eileen de Jager je tako razkrila, kakšni so ponavadi zločini, ki jih oblasti opisujejo kot ponesrečeni ropi. “Brutalno umorjeni dojenčki, otroci, kmetje, ki so skušali obvarovati svoje družine, in temu ni konca … Našli smo kose izpuljenih nohtov, odrezanih rok, posiljene …”
Ivan Šokić