Razkrivamo mafijaše, ki so bili družbena elita, ki je krojila njihovo dan in noč, a padla v temi pod dežjem krogel …
Romeo Savić
Eden od kraljev beograjskega podzemlja je ves čas trdil, da ni kriminalec, temveč da samo prodaja drogo, ki jo je dobil od dilerjev, ki so delali za policijo. Zagotovo pa je bil eden tistih ljudi, ki so bili v devetdesetih letih označeni za “kralje podzemlja”, vendar pa za razliko od svojih prijateljev, ki so bili oboroženi do zob, ni dovolil, da ga imenujejo za kriminalca. “Nisem kriminalec, temveč človek, ki mora opraviti določene stvari. Ne privlačijo me kupi denarja in zato sem normalen. Ampak imam denar in če bom tako želel, ga bom imel še več,” je odgovoril nekemu novinarju. Okoliščine njegove smrti sicer nikoli niso bile razjasnjene: 8. novembra 1994 je ob treh ponoči prejel sporočilo, naj stopi v stik z dvema dekletoma. Odšel je ob štirih zjutraj, ob šestih pa so ga našli mrtvega pred vrati njegovega stanovanja. Ena izmed deklet, s katerima bi se moral dobiti, je kasneje trdila, da mu ni poslala nobenega sporočila. Doživel je le 24 let, uradna različica, zakaj je umrl, se glasi, da je s tableti želel nevtralizirati učinek kokaina. Mnogi so še danes prepričani, da za njegovo smrtjo stoji policija.
Mihajlo Divac
Boksar iz Novega Beograda je bil eden neustavljivih zločincev, ki so napadali brez milosti, pa tudi vanje je bila večkrat uperjena pištola. Tako je tudi umrl – ustreljen v hrbet, 12. februarja 1995. Seveda pa obstaja še druga plat zgodbe, saj tisti, ki so ga poznali (in jim je uspelo preživeti vse do danes), pravijo, da je bila ena glavnih značilnosti Mihajla Divaca, ki je bil rojen leta 1967, srčnost. Eno izmed njegovih “načel” je tudi bilo, da ni nikoli z orožjem napadel neoboroženega človeka. “Jaz se držim kodeksa,” je ves čas trdil.
Dejan Marjanović Šaban
Dejan Marjanović Šaban je bil umorjen 18. oktobra 1994. Ubil ga je Aleksandar Paunović, znan kot “Mali Paun”, in sicer z revolverjem. Paunović, ki je bil takrat star šele 15 let, se je odpeljal do Marjanovićevega stanovanja na Bulevarju revolucije in ga tam tudi ubil. Sedem dni po umoru se je predal beograjski policiji, po beograjskem podzemlju pa so se razširile govorice, da je Mali Paun ubil Šabana samo zato, da bi dokazal, da je sam večji od umrlega. Marjanovićevi prijatelji so trdili, da je bil umor naročen, Paunović pa je na sodišču pričal, da ga je Marjanović nadlegoval ter ga prisilil, da je zanj opravil neke posle.
Slaviša Pavić Pirke
V času njegovega umora, 16. avgusta 1993, je Pirke sedel pol metra stran od Draga Nikolića Gagije na desni strani, na levi pa je bila natakarica. Tako ona kot Pirke sta bila mrtva na mestu. Obračun, v katerem je bil ubit Pirke, je eden najbolj brutalnih in krvavih v beograjskem podzemlju. Samo po srečnem naključju ni bilo še več mrtvih. Napadalcev nikoli niso odkrili, pa čeprav so streljali iz kalašnikova, škorpiona in pištole. Napadalci so namerno napadli v kavarni, kjer je bil Pirke, in ob tem ranili še deset ljudi.
Bane Grebenarević
Fant s pregretega beograjskega asfalta je z užitkom streljal na nasprotnike, umrl pa je v zasedi 27. marca 1996. Grebenarević je zapustil stavbo, v kateri je živel s starši, ter se s kolegom usedel v njegov črni Corrado. Takoj, ko je zapeljal na ulico, se je usul rafal strelov. Napadalci so streljali iz dveh smeri, najverjetneje iz kalašnikova. Izstrelili so več kot 40 nabojev, tako da žrtvama nista pomagala niti neprebojna jopiča, ki sta ju nosila. Znan je po svoji izjavi: “Običajni smrtniki. To so normalni ljudje, ki živijo normalno življenje. Mi jim pravimo navadni smrtniki, ker mi v enem dnevu doživimo toliko, kot oni ne doživijo v celem svojem življenju. To pomeni, da ni možnosti, da bi oni kdaj doživeli toliko razburjenja in razočaranja, lepot in slabih stvari v celem svojem življenju, kot jih mi v enem dnevu.”
Goran Vuković – Opica
Vodja klana je bil ubit 12. decembra 1994. “Majmun” se je v zgodovino srbskega podzemlja vpisal 10. novembra 1986, ko je v Frankfurtu ubil Ljubomira Magaša, enega od balkanskih kraljev kriminala. V naslednjih petih letih je bil nato Vuković v zaporu, leta 1991 pa se je vrnil v Beograd. V naslednjih treh letih je nato preživel več atentatov, ki so bili najverjetneje maščevanje. Izvršitelja petega atentata, ko je Vuković tudi podlegel strelnim ranam, pa sta znana – dva policista, ki takrat nista bila na dolžnosti. Ta primer sicer še do danes ni razrešen.
Bojan Petrović
“Gospodar drog” je bil ubit v Beogradu ponoči 28. februarja 1998. Malo po polnoči je jaguar s kotorskimi registracijami, ki ga je vozil Petrović, stal pred semaforjem in čakal na zeleno luč. V tem trenutku je pridrvel Fiat brez registrskih tablic, zaprl pot jaguarju, iz njega pa sta dva neznana moška izstrelila več strelov na voznika in sovoznika v jaguarju ter pobegnila proti Novemu Beogradu. Tako sta umrla Petrović in njegov prijatelj Zoran Bogdanović Kepa. Petrović je bil sicer strah in trepet, kamorkoli je prišel. Nekoč je denar od lastnika izsilil tako, da je restavracijo polil z bencinom, ko je bilo v njej polno ljudi.
Aleksandar Knežević Knele
Eden izmed najbolj znanih kriminalcev v devetdesetih letih je bil najden mrtev v Hyattu 28. oktobra 1992, po njegovi smrti pa so prijatelji objavili kar 162 osmrtnic. Njegovo truplo so našli v apartmaju luksuznega hotela Hyatt v Beogradu. V času smrti je imel žepu 5 tisoč mark v gotovini in na sebi za 80 tisoč mark zlata. Po umoru se je oglasil njegov oče, ki je s prtom pokazal na policijo, da ga je ubila, ter trdil, da njegov sin ni bil kriminalec. Kljub temu mu nikoli ni uspelo pojasniti, kako je Knele prišel do porscheja v vrednosti 80 tisoč mark in denarja, s katerim si je plačeval bivanje v luksuznih hotelih. Obdukcija je še razkrila, da so ga ubili trije streli v glavo ter da je bil pred tem prisiljen, da leži na tleh. Preiskava je razkrila, da je morilce spustil v svojo sobo, zato jih je najverjetneje poznal, razkriva hrvaška spletna stran Express.
Bojan Banović
Bil je nasilen fant, ki so ga ubili 27. oktobra 1994, ko je bil star 19 let, in sicer v obračunu s pripadniki klana Zvezdare. Njegov umor je bil nato povod za vrsto spopadov med klanoma. Epilog obračuna na beograjskih splavih je bilo več kot 20 izstreljenih nabojev, ki so za seboj pustili enega mrtvega in še tri huje poškodovane. Za Banovića usodni strel je izstrelil Goran Mrdeljić, ki je bil v napadu huje ranjen. Tudi Banovičev oče je po njegovi smrti trdil, da njegov sin ni bil zločinec, ampak da so se nanj spravili strahopetci, ki so ga ustrelili v hrbet. Pokopali so ga šele 1. decembra 1994, na njegovem pogrebu pa so jokali celo najbolj močni fantje iz njegovega klana. Na njegovem pogrebu je bil tudi Goran Vuković, ki je umrl le nekaj dni kasneje – 12. decembra 1994.
M. S.