Katere so pogoste težave v istospolnih razmerjih?

Silvo Šinkovec je v reviji Vzgoja že pred leti pisal o izvoru moške in ženske homoseksualnosti, obrambnem značaju in obstojnosti istospolnih razmerij. Aktualne teme tudi za današnji čas, ko se z novim zakonom ZZZDR odpira možnost za istospolne poroke in starševstvo. Homoseksualnost je star pojav, zdi pa se, da je danes mnogo bolj razširjen kot včasih. Kako nastane? Kako osebe z istospolno usmerjenostjo živijo? Katere so pogoste težave istospolnih parov? Zakaj ni primerno, da bi istospolni pari posvojili otroke? Kdo so homoseksualne osebe, ki niso geji? Prispevek skuša odgovoriti na nekaj osnovnih antropoloških vprašanj.

Izvor moške homoseksualnosti
Najprej se ustavimo pri vprašanju izvora homoseksualnosti (Kiely, 1987). Ni še pojasnjeno, da bi homoseksualnost imela biološki (genski) izvor. Pa tudi, če bi to dokazali, ne bi smeli zaključiti, da je homoseksualnost naravni pojav. Kajti, tudi druge psihične težave imajo genske osnove, pa jih zato ne obravnavamo kot ‘normalne’ (npr. določene oblike shizofrenije, depresije, Downov sindrom itd.). Raziskave kažejo, da je psihološki razvoj osebnosti, v katerem se oblikujejo simbolni procesi, ključnega pomena za nastanek istospolne usmerjenosti. Bieber I. in Bieber T. B. (1979) sta opravila intervju z več kot tisoč homoseksualci in s sto starši, ki imajo homoseksualnega sina. V večini primerov – ne v vseh, je imel sin preveč tesen odnos s svojo materjo, v katerem je bilo tudi nekaj skrite erotične vsebine. Ponavadi so imele matere raje sina kot moža. Hkrati je bil odnos oče – sin težaven in je običajno vseboval prikrit agresiven in tekmovalen značaj. Homoseksualno usmerjeni sinovi, pravi Nicolosi (1991), takole opisujejo svoje očete: oddaljeni, zgubljeni, namrščeni, nezainteresirani, bežeči, zelo kritični, hladni in narcistični, tekmovalni s sinom; notranje ranjeni in imajo vedenjske motnje. Zato je dečku v zgodnjem razvoju pretežko izstopiti iz tesne povezanosti z materjo in ustvariti poistovetenje s svojim očetom. Deček, ki postaja istospolno usmerjen, zapusti otroštvo z globokim strahom in sovraštvom do očeta. Hkrati pa ima moč- no željo po očetovi sprejetosti in naklonjenosti. Raziskovalca trdita, da deček, ki ga je oče obdajal s toplino in spodbudo, ne bo postal istospolno usmerjen. Dodata pa še, da otrok, ki je imel agresivnega očeta, ne bo vedno postal istospolno usmerjen. Opozarjata tudi, da dober oče lahko nevtralizira pretesen odnos mati – sin na poti oblikovanja zdrave moškosti. Slab odnos oče – sin pa še okrepi patogenični odnos mati – sin. Torej, na simbolnem nivoju spolnost predstavlja večplastno resničnost. Po eni strani lahko izraža željo po očetovski naklonjenosti, po drugi pa jezo do iste osebe. Spolna želja ne izraža samo spolne potrebe, ampak na obrambnem (simbolnem) nivoju izraža druge potrebe.

Izvor ženske homoseksualnosti
Izvor ženske homoseksualnosti ni bil tako natančno proučevan. Ruth Barnhouse (1977) trdi, da deklice sicer ostajajo poistovetene z materjo, toda kljub temu se morajo v razvoju ločiti od matere v tolikšni meri, da lahko razvijejo svojo lastno identiteto. Deklica mora od matere pridobiti v zadostni meri občutek, da je lepo biti ženska. Istočasno pa mora pridobiti ob očetu dovolj občutka, da je ‘biti ob moškem’ varno. Vsi ti trije razvojni elementi se lahko napačno odvijajo. Lahko se zgodi, da mati ne ‘dovoli’ (nezavedno), da bi hči razvila svojo identiteto. Mati lahko na mnoge načine sporoča, da je biti ženska nesreča in da odnos z moškim prinaša le trpljenje. Če je ob tem oče tudi krut ali trd do deklice, hčerka lahko posploši, da se je moških treba bati. Hči razvije podzavestni strah do moških. Tako hči prevzame nezavedno istospolno usmerjenost, v kateri se izraža želja po varnosti, ki naj bi jo sicer doživljala ob moškem (ker se ga boji, varnost išče pri ženski).

Obrambni značaj istospolnih zvez
Istospolna usmerjenost je obrambnega značaja. Tako so trdili Freud, Jung, Adler in drugi. Moberley trdi, da sta deček ali deklica v razvoju trpela neki primanjkljaj v odnosu s strani starša istega spola. Ta primanjkljaj iš-četa v istospolnem odnosu v odrasli dobi. Istospolni odnos ne predstavlja samo spolne želje, ampak zadovoljuje skrite potrebe (varnost, naklonjenost, samospoštovanje, obvladovanje, agresivnost ipd.). Ker sta se srečali dve osebi, ki imata isti problem, so takšne zveze zelo drugačne od heteroseksualnih odnosov. V odnosih moški – ženska se srečata dve osebi, ki sta biološko in psihološko različni, zato se dopolnjujeta kot moški in ženska. Ker sta naravno različna, sta si lahko dopolnjujoča (komplementarna), kar je pravi vir veselja in zadovoljstva (občutek harmonije). Pri istospolnih odnosih pa manjka ravno ta resnična komplementarna drugačnost. Istospolni partner postane del podzavestnega obrambnega sistema osebnosti. Zato takšne zveze niso lahke, ker se v duševnosti enega in drugega partnerja ustvarjajo napetosti. Ni redko, da so takšne zveze pogosto odvijajo v ciklih poniževanj in sprave. Odnos se odvija na obrambnem nivoju osebnosti (nevrotično področje), zato ne prinaša stalnosti, trdnosti in gotovosti.

Obstojnost in zdravost istospolnih zvez
Dr. Paul Cameron (1997) poroča, da so istospolne zveze mnogo manj zdrave od dvospolnih. V njih je veliko domačega nasilja in predstavljajo slaba okolja za vzgojo otrok. Istospolne zveze so kratkotrajne, ve- činoma se končajo v enem letu (pri moških), oziroma od enega do treh let pri ženskah. Osebe dajo prednost različnim partnerskim zvezam in ne monogamnim. Raziskovalce je presenetil podatek, da so stabilne istospolne zveze za zdravje oseb bolj nevarne in hitreje umrejo (za AIDS-om ali drugimi boleznimi) kot druge istospolne osebe. Nasilje v družini je pod drobnogledom družbe in je vedno znak nezdravega partnerskega odnosa. Susan Holt (1996) poroča, da je domače nasilje lezbičnih skupnosti takoj za problemom AIDS-a in zasvojenostjo z drogo. Med poročenimi pari je približno 2-4 % zvez, kjer se v prvem letu poraja nasilno vedenje, med neporočenimi od 20- 25 %, med lezbičnimi skupnostmi pa približno 50 %. Mediji pogosto poročajo o nasilju in nestrpnosti, ki jo istospolni trpijo s strani drugih. Raziskava (Merrill, 1995) je pokazala, da je fizičnega nasilja, ki je storjeno med samimi istospolnimi osebami, več kot dvakrat več od nasilja, ki ga tem osebam storijo drugi. Zato v mnogih primerih domovi istospolnih zvez ne pomenijo varnega bivališča, ampak nevarno področje sobivanja.

Starševstvo istospolnih zvez
Največja raziskava v ZDA o starševstvu istospolnih zvez (Cameron P. in Cameron K, 1996) poroča, da je bilo manj kot pol odstotka otrok dodeljenih homoseksualnim staršem. Otrokom istospolnih staršev se v večji verjetnosti lahko zgodi, da so imeli spolni odnos s starši, da je bil prvi spolni odnos s partnerjem istega spola, da so bili spolno nadlegovani, da so postali istospolno ali obojespolno usmerjeni, da so bili nezadovoljni s svojim otroštvom. Cameron zaključi, da istospolne poroke niso dobra ideja, ker prinašajo vsem udeležencem težave, najbolj pa partnerjem samim. Te zveze niso stabilne, nevarne so za zdravje in ustvarjajo slabo okolje za vzgojo otrok. Patricia Morgan je (2002) objavila raziskavo, v kateri je natančno raziskala podatke o istospolnem starševstvu. Tudi njeni podatki razkrivajo isto resničnost.

Homoseksualci ne-geji
Nekateri istospolno usmerjeni ne čutijo gejevske nuje, da se borijo za politične pravice. Svoje čutenje čutijo kot nenaravno in zato si želijo, da bi jim kdo pomagal poiskati njihovo pravo (naravno) čutenje. V svoji koži se ne počutijo dobro (Nicolosi, 1991). Na ta problem opozarja tudi Cukjati (Vzgoja št. 45), ko navaja raziskave Spitzerja in Laumanna. Ko je Italija sprejela zakon, da se psihiatrične bolnice zaprejo zaradi civilnega pritiska v imenu človekovih pravic, da bodo tako bolniki svobodni in ne na silo zadržani v bolnišnicah, se je kar naenkrat pojavilo veliko ljudi na ulicah, ki svojega življenja niso znali samostojno usmerjati v prihodnost. Prepuščeni so bili sebi in ulici. Namesto zdravstvene oskrbe in pomoči so bili ‘svobodni’ in vrženi na cesto. Tudi homoseksualnost je bila izbrisana iz seznama bolezni. Ugodno za zdravstveno blagajno, neugodno za osebe, ki bi se rade spopadle s svojo težavo. Razvijati znanje in ponuditi možnosti pomoči osebam, ki tovrstno pomoč iščejo in potrebujejo, bi bilo mnogo bolj spoštljivo in pozorno do njih in osvobajajoče zanje.

24kul.si