KGB in UDBA – dve znani zgodbi umorov

Foto: wikimedia commons, author: Morten Oddvik

Tako KGB kot tudi UDBA slovita po svojih načrtovanih umorih. Med žrtvami prve se je znašel znani bolgarski pisatelj, pri nas pa še danes odmeva primer slovitega izumitelja naprav za dializo, predsedniškega kandidata in dobrotnika z Negove. Drugi je vse do danes nepojasnjen.

Za svoje morilske podvige so nekdanje sovjetske tajne službe med drugim uporabljale razne strupe, med katerimi je omenjen cianid. Namen tovrstnih substanc je bil čimbolj prikriti zločin oziroma pripeljati do napačnih rezultatov obdukcije. Na takšen način so se bolgarske tajne službe ob pomoči sovjetskega KGB lotile likvidacije Georgija Markova, bolgarskega publicista, ki je iz svoje domovine pobegnil v London, od tam pa kritiziral politične oblasti v Sofiji, navaja gazeta.pl. Tudi Ivan Kramberger se je proslavil s podobno kritiko nekdanjega sistema in domnevno prav zato padel pod streli, navaja siol.net.

Boleč “dotik” z dežnikom
Markov je svoj avto parkiral pod mostom Waterloo Bridge okoli 14. ure in se po stopnišču počasi povzpel na most. Kmalu se je znašel na postajališču v skupini čakajočih na avtobus. Mnoge je po obrazu poznal. Ko je ta pripeljal, se je Bolgar pridružil množici ljudi, ki so vstopali, in sicer med zadnjimi. V nekem trenutku je na svojem desnem stegnu začutil močno bolečino, in sicer na njegovem zadnjem delu. Instinktivno se je obrnil. Eden izmed potnikov je s tal pobral dežnik in se s z očitnim tujim naglasom opravičil. Po postavi je bil precej krepak in imel kakšnih 40 let. “Zelo ostra je ta konica dežnika,” je pomislil Markov in vstopil na avtobus, neznanec pa mu ni sledil, marveč se je napotil do taksija nedaleč proč. Vsakdo izmed njiju se je napotil v svojo smer.

Vse v najlepšem redu, dokler …
Markov je po dogodku kmalu prispel v uredništvo. Na nedavni pripetljaj z neznancem bi verjetno pozabil, če ga njegova sodelavka ne bi opozorila, da ima na hlačah majhen rdeč madež. Ko si je na stranišču stvar pobližje pogledal, je na nogi opazil manjšo oteklino, vendar pa se je tedaj še dobro počutil. Nič ni dajalo slutiti, da bi lahko šlo karkoli narobe. O svojem nedavnem dogodku je pripovedoval sodelavcem. Ko se je zvečer vrnil domov, je bilo še vedno vse v najlepšem redu. Pojedel je večerjo in se odpravil spat. Njegovo zdravstveno stanje se je poslabšalo šele naslednji dan.

“Priklenjen” na ležišče
Zjutraj ni mogel na delo, po nekaj urah pa sploh ni bil več sposoben vstati s postelje. Njegova žena je obvestila njegove sodelavce o zaskrbljujočem zdravstvenem stanju svojega moža. Tako je bil še zvečer odpeljan v bolnišnico sv. Jakoba. Tedaj je že imel močne trebušne bolečine, poleg tega pa je bruhal in imel drisko. Zdravnike je pri prvih preiskavah najbolj vznemiril porast števila belih krvničk v njegovi krvi, zato so sklepali, da gre za sepso – vrsto bakteriološke okužbe krvi – ter se na podlagi tega tudi lotili zdravljenja, ki pa ni prineslo sadov. Prav nasprotno – njegovo zdravstveno stanje je bilo vse slabše in slabše. Pred njegovo smrtjo je imel še radijski govor, po nekaj dneh bivanja v bolnišnici pa so ga našli mrtvega.

Diagnoza “smrt zaradi sepse” tudi še po njegovi smrti
Celo po smrti priznanega bolgarskega pisatelja so se zdravniki nagibali k temu, da je smrt povzročila sepsa, kar bi bilo lahko povezano s poškodbo ledvic. Priznani pisec je zapustil ženo Annabel in dveletno hčerkico Aleksandro. Slednja je leta 2000 iz rok bolgarskega predsednika Stojanova prejela najvišje bolgarsko državno priznanje – Red Stare Planine, ki je bilo po smrti sicer dodeljeno njenemu očetu za doprinos k razvoju bolgarske književnosti in za boj s komunizmom.

Bil je sovražnik sistema
Z namenom delovati proti svojim režimskim sovražnikom, torej komunističnim oblastem v Sofiji, je pričel oddajati na radiu Svobodna Evropa, in sicer za bolgarsko sekcijo le-tega, že leta 1975. Njegovi prispevki so kmalu postali zelo priljubljeni. Četudi so imele njegove oddaje kulturno noto in je pisal o življenju v svoji domovini, je obenem močno kritiziral tamkajšnje komunistične oblasti, kar je lahko učinkovito počel še zlasti zato, ker je bil svoj čas s tamkajšnjo oblastjo tesno povezan. Tako je znal na račun tedanjega predsednika Živkova povedati marsikatero pikro, zato je kmalu postal njegov največji sovražnik.

Izločen iz Zveze bolgarskih pisateljev
Za njegovo delovanje so ga bolgarske oblasti želele čimbolj očrniti, med drugim tudi tako, da so ga izločile iz Zveze bolgarskih pisateljev ter ga razglasile za državnega sovražnika. Njegova ustvarjalnost je poleg tega zapustila bolgarska gledališča, njegove knjige pa je oblast odstranila iz vseh knjigarn in knjižnic, navsezadnje pa je bil leta 1976 v odsotnosti obsojen na šest let in pol zaporne kazni, njegovo premoženje pa je bilo zaseženo. Vse do konca komunističnega obdobja je bilo v uradnih medijih prepovedano navajati njegovo ime.

Lov na čarovnice
Preganjanje emigrantov, ki so napadali režim, je bila ena glavnih nalog bolgarskih tajnih služb, na tujem sicer zelo aktivnih. Tako so med drugim na Danskem ugrabile kulturnika Borisa Arsova, ki se je naenkrat znašel v bolgarskih zaporih in tam tudi umrl. Podobna usoda je doletela tri druge bolgarske emigrante, ki so rojakom pomagali pri pobegih v tujino, za kar so jih bolgarske tajne službe postrelile na Dunaju. Leta 1977 se je Živkov odločil uporabiti vsa dostopna sredstva z namenom nevtralizacije sovražnih migrantov. Tako so tudi Markova vse pogosteje opozarjali, da naj svojo “sporno” dejavnost konča, na kar je odgovoril s še večjo ognjevitostjo, zato je diktator izgubil potrpljenje.

Kolaboracija KGB in bolgarskih tajnih služb
V začetku KGB ni kazal naklonjenosti, da bi nudil pomoč svojim bolgarskim kolegom, vendar se je to stališče spremenilo, ker bi odklonitev sovjetske pomoči skrhala sovjetsko-bolgarske odnose. Tako se je KGB naposled odločil nuditi določeno obliko pomoči, ki pa ni pomenila neposrednega vmešavanja sovjetskih tajnih služb v likvidacijo osovraženega bolgarskega pisatelja, marveč predvsem tehnično podporo. Tako so Sovjeti v Bolgarijo poslali inštruktorja KGB in ustrezne pripomočke, ki bi tovarišem omogočili izvedbo atentata.

Tri morilske tehnike
Po ustreznih konzultacijah v znanstvenem laboratoriju KGB sta dva sovjetska inštruktorja odpotovala v Sofijo in predlagala tri različne načine, kako se znebiti političnega sovražnika: zastrupitev kože, zastrupitev hrane oz. pijače ter izstrelitev zastrupljene kroglice.

“Bolgarski dežnik”
Bolgarski in sovjetski kolegi so se naposled odločili, da bodo za atentat uporabili dežnik, kupljen v ZDA, toda ustrezno predelan za morilske namene. V Moskvi so tehnični mojstri iz KGB predelali konico dežnika tako, da so ga spremenili v neke vrste strelno orožje. Skozi konico je namreč svojevrsten pnevmatični mehanizem lahko izstrelil zastrupljeno kroglico, za učinkovitost orožja pa je bilo potrebno dejanje opraviti iz neposredne bližine.

Strup močnejši od cianida
Strup, ki so ga v ta namen izbrali, je bolj ubijalski od strupa kobre in prav tako močnejši od cianida, njegov izvor pa je rastlinski. Imenuje se ricin. Smrt nastopi zaradi propadanja telesnih celic in navsezadnje zaradi zastoja srca. Umiranje je počasno in boleče. Gre za zahrbtno substanco, katere delovanje je prav lahko zamenjati za bakteriološko ali virusno okužbo. Bolgarski tajni agenti so delovanje dežnika najprej preizkusili na konju, pozneje pa še na zaporniku.

Tudi na Slovenskem poznamo podobne zgodbe
Kritiki komunističnega sistema pa so umirali tudi pri nas. V javnosti je najbolj znan takšen primer umor Ivana Krambergerja, ki ga je domnevno zagrešila UDBA – jugoslovanska tajna policija, vendar so okoliščine vse do današnjih dni nepojasnjene.

Posebnež, dobrotnik in kandidat za predsednika
Ivan Kramberger se je v slovensko zgodovino zapisal kot eden izmed predsedniških kandidatov na volitvah leta 1990, v ljudska srca pa se vtisnil kot velik dobrotnik, navaja siol.net.  V svojem življenju se je namreč odlikoval s patenti za področje dialize in s tem, da je mnogo aparatov podaril bolnišnicam, sredstva od svojega zaslužka pa delil med obubožane Slovence. Slovel je tudi po svojem skromnem življenju. Med ljudmi je bil znan tudi kot posebnež, saj je naokrog hodil s svojim klobukom in opico Ančko, ki ga je vselej spremljala.

Legendarni govori na Prešernovem trgu
Mnogi so mu z veseljem prisluhnili, ko je spregovoril pred zbranim ljudstvom v času kampanje pred predsedniškimi volitvami, s svojo stranko pa je želel vstopiti tudi v državni zbor. V svojih nagovorih preprostim ljudem je med drugim svaril pred komunisti, tudi pred Kučanom, saj jih je imel za nevarnost, obenem pa je spoštoval Cerkev, vero in Boga.

Strel, smrt in nepojasnjene okoliščine
Leta 1992 je bil med enim svojih slovitih nagovorov ustreljen, okoliščine dogodka pa ostajajo vse do danes uganka, vendar se v javnosti pojavljajo domneve, da so bili v ozadju umora politični motivi. Domnevnega morilca, lovca po imenu Peter Rotar, so sicer prijeli. Med izvedbo atentata naj bi bil pijan, za dejanje pa je odsedel 9-letno zaporno kazen.

Je kriva UDBA?
Kriminalisti so po preiskavi kraja zločina naleteli na mnogo sumljivih okoliščin, vendar pa stvar ni doživela svojega epiloga. Tudi pri obdukciji in v sodnem postopku se omenja več nenavadnih stvari, ki naj bi ovirale učinkovitost preiskave ter krepijo prepričanje, da je nekdo načrtno želel zamegliti okoliščine umora. Franc Kangler, ki je kot kriminalist dogodek preiskoval, je nekoč pomenljivo dejal: “Nimam preganjavic, ampak stara Udba ima še danes povsod prste zraven.”

Oba nasprotnika sistema
Tako Georgij Markov kot tudi Ivan Kramberger sta bila oba nasprotnika komunističnega sistema. Eden ga je kritiziral iz tujine prek radijskih oddaj, drugemu pa naj bi v ta namen služil oder na prostem. Razlika je predvsem ta, da so okoliščine prvega več ali manj že pojasnjene, medtem ko zgodba drugega, še zlasti njegova smrt ostaja zavita v tančico skrivnosti, kar bi lahko kazalo na to, da stare politične strukture še vedno delujejo in onemogočajo razkritje resnice.

Domen Mezeg