Na Hrvaškem so se pred dnevi spominjali obletnice rojstnega dneva Grozde Budak, hčerke Mileta Budaka, hrvaškega književnika in politika, ki so ga komunisti usmrtili leta 1945 zaradi njegovega sodelovanja s t. i. ustaško državo. Po pričevanju zgodovinarjev je bil Budak med drugo svetovno vojno eden glavnih ideologov in propagandistov “fašistične tvorbe” na ozemlju Hrvaške in zato kriv “izdaje naroda”. Kako zlobno je lahko komunistično maščevanje, pa je spoznala predvsem njegova najmlajša hči, ki je doživela res kruto usodo. Grozda na Hrvaškem namreč velja za enega tistih nedolžnih deklet, ki je bilo deležno najhujših možnih povračilnih partizanskih ukrepov in zagotove smrti.
Kot poroča hrvaški spletni portal Kamenjar, je bila Grozda Budak najmlajša hči Ivke in Mileta Budak, rojena je bila 27. maja leta 1924 v Zagrebu. Imela je brata Zvonka in sestro Nedo, medtem ko je drugi brat Branimir zaradi bolezni umrl že kmalu po porodu. Grozda je na lastni koži občutila, kako je, če so tvoji starši v napoto nasprotno misleči politični opciji, saj je že v rani mladosti doživela več poskusov atentata na svojega očeta, mati so ji zaprli in jo leta 1940 v nepojasnjenih okoliščinah ubili, otroci pa so bili ločeni drug od drugega. Ob umiku Ustašev leta 1945 je padla v roke partizanom, ki so jo kmalu zatem, skupaj s številnimi drugimi mladimi dekleti in ženskami, posilili, mučili in ubili.
Kriva za “zločine” svojih staršev
Kamenjar piše, da je Grozda končala na skoraj najhujši možni način. Medtem, ko so jo partizani večkrat zverinsko posilili, so vse to gledale in se ob tem naslajale mlade partizanke ter pri zločinu pomagale svojim moškim. Mučenje je šlo tako daleč, da so ji z žago odrezale več delov telesa. Kot vrhunec antifašizma so ji partizanke razsekale prsno kost in ji iztrgale srce. Nabile so ga na palico in ga pekle na ognju, kar je potrdil takratni načelnik vojaškega sodišča II. brigade Gabrijel Divjanović. Za ta zločin naj bi obstajali celo slikovni dokazi. Podobno kruto usodo je sicer doživel tudi njen oče Mile.
To je samo eden od primerov, piše Kamenjar, saj so mlada nedolžna dekleta zaradi domnevnih grehov svojih staršev na tako krut način umirala povsod po Zagrebu in okolici. Za te zločine seveda nihče nikoli ni odgovarjal. Vse te mlade ponosne Hrvatice so bile krive zato, ker so bile predane ideji neodvisne, samostojne in svobodne hrvaške države, piše Kamenjar.
Pri okrutnih zločinih partizanov sodelovale tudi mlade partizanke
Leta 1945 so partizani vlamljali v stanovanja “sovražnikov naroda” in pred vso družino posiljevali ženske vseh starosti, razbijali stanovanja in pokradli vso zlatnino in umetnine, nato pa “sovražnike” pospremili v zapore v Gračanih. Večina teh zapornikov je končala v množičnih povojnih grobiščih v okolici Zagreba in tudi neposredno ob slovenski meji.
Partizani so v velikih posodah nosili odrezane moške spolne ude, ženske dojke, ušesa, nosove in jezike ter vse skupaj polili z bencinom in zažgali. Očividci trdijo, da so storilci zraven prepevali partizanske pesmi in plesali na partizansko kolo. V teh zločinih je sodelovalo tudi veliko število partizank. Tiste ženske, ki so pokol leta 1945 preživele, pa so postale spolne sužnje partizanskim oficirjem – dokler se jih niso naveličali in so jih dali ubiti. Kot spolna sužnja je dolgo trpela tudi Grozda Budak, preden so jo oficirji prepustili krvoločnim partizanom in partizankam.
T. F.