“Čez petdeset let bo vsa Evropa – po Alahovi volji – muslimanska.” Tako trdi Nordine Taouil, novi podpredsednik Islamskega centra v Belgiji in Velike mošeje v Bruslju. V srcu Evrope.
V evropski prestolnici eden najvidnejših predstavnikov islamske verske skupnosti javno naznanja njihovo prihodnjo zmago. Evropski birokrati in večina evropskih voditeljev se dobro zavedajo, kakšen načrt se jim odvija pred nosom, vendar ne storijo ničesar, da bi ga preprečili. Še več, poskušajo ustaviti tiste, ki želijo, vsaj v svojih državah, to preprečiti in jih ohraniti take, kot so jih nasledili od svojih prednikov.
Morda se je treba enkrat končno vprašati, zakaj je tako. Čemu zahodni politiki tiho, pohlevno sprejemajo rastočo migrantsko, pretežno muslimansko migracijo v svojih državah, ki počasi, a zanesljivo najeda nacionalno identiteto njihovih držav in jih poriva na pot brez vrnitve? Neumnost ali podkupljenost? Tretje možnosti ni. Pravzaprav tudi prve možnosti ni. Še najneumnejši človek po vseh teh umorih, napadih, posilstvih, po vseh provokacijah, izjavah o prihodnji prevladi, najbolj popularnem imenu Mohamed in vseh drugih, na primer statističnih podatkih, ne bi prezrl, kaj stoji za vsem tem in njegov naravni instinkt po preživetju bi ga prisilil, da bi se temu uprl. Torej ne gre za neumnost. Gre za tiho privolitev zaradi izsiljevanja ali plačila, za opice “ne vidim, ne slišim, ne govorim”, lutke v rokah globalistov, ki so si zamislili, da Evropa taka, kot je bila do sedaj, ne sme več obstajati. In nič jih ne bo ustavilo, če jih ne ustavimo mi sami. Kajti pravljica o integraciji je samo pravljica. In to pravljica brez srečnega konca.
Islam preprečuje uspešno integracijo
Ruud Koopmans, nizozemski sociolog, ki je dvajset let preučeval integracijo in asimilacijo tujcev v svoji državi, je ugotovil, da niti ena zahodna država ni bila uspešna pri integraciji muslimanov v nasprotju z drugimi migrantskimi skupinami. Za okrog 65 odstotkov turških in maroških muslimanov v šestih evropskih državah so verska pravila pomembnejša od zakonov držav, v katerih živijo. Muslimani se ne mešajo z nemuslimani. Nauki, ki jih širi fundamentalistična interpretacija Korana, ki je med drugim najbolj razširjena med muslimani v Evropi, jim namreč preprečuje, da bi se integrirali v zahodno civilizacijo. Koopmansova raziskava je pokazala, da je več kot petdeset odstotkov evropskih muslimanov fundamentalistov, in ta odstotek raste iz dneva v dan. Avtorjeva ugotovitev je, da »ni nič narobe z islamom samim po sebi, ampak je problem v tem, na kakšen način muslimani in globalno večina muslimanskih držav interpretirajo islam. Namreč v tem, da v bistvu trdi, da je treba Koran razumeti dobesedno in da morajo muslimani v 21. stoletju živeti tako, kot je živel njihov prerok v 7. Tako razumevanje islama predstavlja najprej grožnjo svetovnemu miru, preprečuje pa tudi kakršnokoli integracijo.
A vendar zahodni politiki in dominantni mediji še kar naprej prepričujejo javnost, da je ta proces uspešen, po drugi strani pa preganjajo domačine zaradi “sovražnega govora”, na primer na Danskem, kjer sedaj sodno preganjajo 14 oseb, ki so po socialnih mrežah delili videoposnetek obglavljanja dveh deklet, ki sta letovali v Maroku, in jim grozi celo do 3 leta zapora. Samo tri mesece, nepolnih sto dni, po njunem grozovitem koncu, ki so ga morilci – islamski teroristi − sladostrastno posneli s telefonom ene od žrtev in posnetek poslali vsem osebam iz imenika, je eno od globalističnih trobil, britanski The Independent, objavilo vodnik potovanj, namenjenih samskim ženskam, v katerem priporočajo potovanje v Maroko v čast dnevu žensk. Članek z naslovom “Mednarodni dan žensk: 10 najboljših potovanj samo za samske ženske” je na prvo mesto postavil “Pohod v Maroku”. Članek seveda sploh ne opozarja na previdnost oziroma pozornost žensk brez spremstva v muslimanskih državah v vsaj določenih delih države. Naključje ali namerno provociranje, da preverijo, ali imajo bralci res spomin zlate ribice? Ali je žaba v loncu že skuhana?
Ima pravica res zavezane oči in je enaka za vse?
Če vidimo ali ne, če si priznamo ali ne, gre za trk dveh civilizacij. Natančneje, gre za napad ene civilizacije na drugo. Zato so “neznanci” poškodovali več kot osemstoletno baziliko v Saint-Denisu, razbili več starih vitrajev in poškodovali skoraj dvesto let stare orgle. Februarja letos so samo v enajstih dneh “neznani vandali” poškodovali devet francoskih cerkva, ki imajo to nesrečo, da so postavljene v krajih, kjer sedaj živi večina legalnih in ilegalnih migrantov, večinoma muslimanov. Po drugi strani pa je francosko sodišče potrebovalo tri leta, da je kot “zločin iz sovraštva” označilo vandalizem muslimanskega migranta, ki je leta 2015 oskrunil dvesto petnajst grobov na mestnem pokopališču v Castresu. Kaj če bi bilo obratno? Da bi kristjan poškodoval muslimanske grobove? V muslimanskih državah verjetno ne bi ušel smrti s kamenjanjem, obglavljenjem. Kaj pa v Evropi? Najprej bi se dvignili vsi mediji s hajko in z bombastičnimi naslovi o storjenemu zločinu, oblasti, sodišča pa bi sledili vsemu temu od črke do črke. To je naša realnost. Zato je policija takoj aretirala petintrideset lokalnih Grkov in enega Albanca, ki so na grškem otoku Lezbos postavili velikanski kovinski križ. Aretirali so jih zaradi “nedovoljene zasedbe javnega prostora in graditve nelegalne konstrukcije”.
Otok Lezbos je zaradi svoje geostrateške lega najpogostejše pristanišče za ilegalne migrante, ki priplujejo po Egejskem morju iz Turčije. Čeprav pri domačinih nimajo podpore, grške oblasti še naprej »gostijo« vse migrante, odpirajo nove in nove migrantske kampe na otoku, zato ni nič čudnega, da jim je prekipelo in so začeli z bolj ali manj ilegalnimi akcijami odpora. Že lansko poletje so postavili cementni križ, a so ga kasneje uničili promigrantski aktivisti, od tedaj naprej pa se po otoku pojavljajo narisani križi povsod tam, kjer pristajajo migranti – v želji, da bi jih ta simbol odvrnil od njihovega pristanka, ilegalnega vstopa v njihovo domovino. Pa vendar, kot je dejal eden od aretiranih: “Obtožbe, zaradi katerih so nas aretirali, so smešne. In če bodo križ porušili, ga bomo postavili na novo. Morajo razumeti, da je to naša dežela, da je to naša vera in da je to naš simbol.“
Čigava dežela, čigava pravila?
Pravzaprav je res preprosto. Otočan z Lezbosa je s svojo trditvijo zajel vse, kar bi morali čutiti vsi, ki nam je mar svoje države, svoje dežele, svoje kulture in svoje vere. In ne nazadnje svoje svobode. Svobode, da greš lahko kot ženska nepokrita brez spremstva po ulici, kamor si želiš, svoboda, da kot posameznik poveš, kar hočeš, svoboda, da delaš, da ustvarjaš. Da tvojega življenja ne vodijo pravila iz 7. stoletja, ko te kamenjajo, če plešeš po ulici. In prav zanimivo je, ko smo že tu, kako lahko evropski podporniki LGBT tako radi podprejo množične migracije, ne zavedajoč se, da bi bili vse parade ponosa, vsa razkazovanja drugačnosti ob muslimanski prevladi zločin, kaznovan s smrtjo … Kako slep, zavedèn, plačan ali pokvarjen moraš biti, da ne vidiš resnice, ki se skriva za tem, da so zaradi pritožb muslimanskih staršev v Veliki Britaniji umaknili učenje različnosti v spolnosti? In ker je evropskim progresivcem poleg filozofije LGBT bližje vzgajanje psov kot otrok, bi se morali zamisliti tudi nad tem, kaj počnejo muslimanski migranti z njimi. Seveda, vse to so “osamljeni primeri”, pa vendar gre za načrtno uničevanje živali, ki v islamu veljajo za nečiste. Številke kaznivih dejanj, povezanih s krutostjo do živali, mučenjem živali, skokovito naraščajo, pa vseeno dominantni mediji poročajo le o »osamljenih« primerih, kot so ta, ko je 27-letni Sirec iz četrtega nadstropja skozi okno vrgel francoskega buldoga Bonnyja, ki je kasneje podlegel ranam zaradi padca v globino, pa vsi posnetki krutega pretepanja psov na socialnih mrežah, brcanja ob skandiranju, kako velik je njihov bog … In kaj kmalu bo povsod po Evropi viselo na tisoče napisov, kot sedaj visijo v Manchestru v Združenem kraljestvu: “To območje je dom muslimanske skupnosti. Pokažite spoštovanje nam in našim otrokom in omejite navzočnost psov v javnosti.”
Čigava dežela, čigava pravila, katera vera in simboli bodo tu čez petdeset let?
Bogdan Sajovic, Demokracija