Številne postkomunistične države se ubadajo s težavnostjo izvedbe lustracije, čemur pogosto botrujejo politične sile iz prejšnjega sistema pa tudi drugi interesi. Med države, kjer naj bi se omenjeni proces izvajal, sodita tudi Slovenija in Poljska. Pri nas je stvar ostala predvsem lepa želja, Poljaki pa so imeli na tem področju precej več uspehov.
Tako naša domovina kot tudi Poljska sta se pred dobrimi 25 leti vsaj uradno otresli starega političnega in družbenega ustroja, četudi je vse do danes še vedno zaznati mnogo vplivov izpred četrt stoletja. Tako so številni “režimski ljudje” ostali na pomembnih državnih funkcijah, v družbenih sferah in gospodarstvu. Zdi se, da Slovenija na tem področju prednjači, kar bi se dalo povezati z določenimi zgodovinskimi okoliščinami, ki so pri nas drugačne kot na slovanskem severu.
Kdo je sodeloval s komunističnimi oblastmi?
V največji državi Višegrajske skupine se že vse od padca komunizma leta 1989 ukvarjajo s tem, kdo izmed ljudi, ki imajo tudi v današnjem času vpliv na poljsko politično-družbeno sfero, je sodeloval s komunističnim režimom, pravzaprav s tajnimi službami Poljske ljudske republike, zato se je prizadevalo, da bi se razkrilo kartoteke omenjenih služb in poiskalo sodelavce. Stvar je predstavljala jabolko spora pred številnimi volitvami, vendar pa je do danes zanimanje javnosti za to področje precej upadlo, navaja poljski portal gazeta.pl.
Kako stvar sploh izpeljati?
Od leta 1989 naprej so bili pobudniki lustracije na Poljskem predvsem razni desničarski krogi, njej pa so nasprotovale razne liberalne struje v državi, ki so svoje delovanje opravičevale kot nasprotovanje “lovu na čarovnice”, obenem pa se je v javnosti izpostavljalo tudi uničenje tajnih arhivov v letih 1989 in 1990. Obenem pa so se pojavljale govorice, da je mnogo nekdanjih agentov PRL prav znotraj nekdanje komunistične opozicije. Stvar se je kazala kot precej zapletena.
Pravi začetki šele leta 1992
Prvi seznam domnevnih 64 nekdanjih agentov bivšega sistema se je v poljskem parlamentu pojavil šele leta 1992. Osebe so bile namreč navedene v arhivih Urada za varovanje države. Med navedenimi naj bi se znašel celo Lech Wałęsa. Dogodek je močno zaostril tedanjo politično krizo, kar je celo pripeljalo do padca tedanje vlade. Kmalu zatem je Ustavno sodišče razglasilo, da je resolucija o lustraciji neskladna s poljskim pravom, ker je bila le-ta izvedena na nepravilen način, poleg tega pa naj bi prišlo tudi do nepravilnosti pri ravnanju z državnimi skrivnostmi.
Prvi elementi lustracije uvedeni ob parlamentarnih volitvah leta 1993
Kandidati na parlamentarnih volitvah so bili namreč prisiljeni volilni komisiji priložiti ustrezna dokazila o morebitnem sodelovanju s tajnimi službami PRL. Stvar je znova postala aktualna leta 1995, ko je tedanji premier Józef Oleksy prejel očitke, da je sodeloval z nekim oficirjem tajnih sovjetskih in ruskih služb. V parlamentu se je tedaj pojavilo več predlogov zakona o lustraciji, ki pa so dobili bolj enotno obliko šele leta 1997, v času vladanja Aleksandra Kwaśniewskega. Poenoten predlog je združeval predloge tedanjih pomembnejših strank.
Prelomno leto za odstranitev političnih okostnjakov
Poljski parlament je lustracijski zakon razglasil 11. aprila leta 1997. Zakon je narekoval, da morajo kandidati za pomembne urade ali tisti že zaposleni v njih predložiti dokazila glede tega, ali so bili pomembni funkcionarji oziroma sodelavci nekdanjih tajnih služb. Če je bil kdo osumljen tajitve omenjenih povezav, je bil njegov primer preusmerjen na Lustracijsko sodišče v Varšavi, kazen za ugotovitev poskusov prikrivanja je bila 10-letna prepoved opravljanja javnih funkcij, kar pa ni veljalo za tiste, ki so sami od sebe priznali takšno sodelovanje. Zapoved preverjanja je veljala za predsednika države, poslance, sodnike, odvetnike pa tudi direktorje medijev itd. Leta 1998 je bilo v zakon vključenih še več natančnih določil.
Lustracijska evolucija napredovala tudi leta 1999
Tega leta je bila lustracija v polnem teku. Vrstili so se mnogi procesi, ki so razkrili razsežnosti sodelovanja tedanjih politikov s komunističnimi oblastmi. Obenem je vrhovno sodišče mnoge očistilo krivde, ki jih je lustracijsko sodišče poprej razglasilo za lažnivce. Leta 2000 je med drugim omenjeno lustracijsko sodišče opralo krivde tudi Lecha Wałęso, saj naj bi tajne službe dokaze o njegovi krivdi ponaredile in ga v njih imenovale za sodelavca “Bolka”, kar je Wałęsa sam večkrat zavračal. Pravzaprav je bil samo vpisan v njihov tajni register. Leta 2010 so se sicer pojavili pozivi o ponovni lustraciji omenjenega vodje Solidarnosti, kar pa se ni zgodilo, čeprav ga je na slab glas spravilo neko knjižno gradivo, vendar nobena nova dejstva niso bila potrjena. Tudi priznani politik Aleksander Kwaśniewski se je znašel med osumljenimi sodelovanja.
Vedno se dogaja kaj zanimivega
Nekateri lustracijski procesi trajajo vse do današnjih dni. Pomembnejše spremembe so se zgodile še leta 2005, ko je na oblast prišla desna politična opcija – Pravo in Pravičnost, poljsko PiS. Pred omenjenim letom naj bi bili lustracijski procesi osnovani predvsem na kartotekah v lasti nekdanjih služb, v katere pa je bilo vpisanih kar nekaj laži o ljudeh, podvrženih lustraciji, poleg tega pa so manjkali tudi ustrezni dokazi proti nekaj sto osebam. Tako se z letom 2006 pojavi nov zakon, ki zahteva preverjanje pristnosti kartotek, poleg tega pa se od tega leta začne javna dostopnost tovrstnih kartotek, prav tako je zakon uvajal “osebno pričevanje” kot dovoljeni vir dokazov v procesih.
Leta 2007 je v povezavi z novimi pravnimi predpisi prišlo do ukinitve Lustracijskega sodišča in predaje primerov v obravnavo okrožnim sodiščem. Število oseb, ki so bile podvržene lustraciji, je naraslo na nekaj 100.000 oseb. Uradnikom na visokih funkcijah v državi so se tako pridružili tudi vsi znanstveniki in novinarji, lastniki medijev, občinski svetniki, šefi delniških pa tudi državnih podjetij, direktorji različnih šol, davčni svetovalci itd. Če kdo od teh ni podal ustreznih dokumentov, je bil v nevarnosti, da izgubi svojo funkcijo, tako je nekaj pomembnežev z omenjenih področij dejansko tudi izgubilo svoje delovno mesto.
Leta 2007 spet spremembe
Vendar pa je na pobudo levice ustavno sodišče uvedlo določene spremembe na področju nove ustave, ki so omejile razsežnosti lustracije, predvsem preiskovanja vseh znanstvenikov in novinarjev. Tako so bili lustrirani le še tisti na vidnejših položajih. Oproščeni so bili tudi direktorji zasebnih šol. Poleg tega je ustavno sodišče določilo, da je možen javni dostop samo do kartotek tistih, ki so v prejšnjem sistemu izpolnjevali najpomembnejše funkcije v državi, pa tudi glede tega so veljala ustrezna določila. Leta 2010 je pod vodstvom Državljanske platforme (PO) prišlo do zakonskih sprememb, ki so povečale možnost dostopa posameznih državljanov do skrivnih datotek. Do današnjih dni je lustracija sicer že precej izgubila na pomenu, pa tudi zanimanje zanjo, kar pa še ne pomeni, da je že zaključena. V zgodovini poljske lustracije naj bi se do leta 2013 nabralo okoli 300.000 lustracijskih procesov. Med njimi naj bi bilo 2785 primerov ljudi, ki so priznali svojo oporečnost.
Čeprav v skladu z ustavo Cerkev ni podvržena lustraciji, pa so se procesi na tem področju dotaknili celo nekaterih cerkvenih funkcionarjev, kar je postalo aktualno še zlasti po letu 2005, torej po smrti Janeza Pavla II. Leta 2006 so poljski škofje poudarili, da se Cerkev ne želi izmikati vprašanjem na tem področju, nasprotuje pa ustvarjanju senzacij, predvsem pa posploševanju. Obenem so poljske cerkvene oblasti priznale, da so zahtevam tajnih služb podlegli tudi nekateri duhovniki.
Kaj pa mi?
Poljska zgodba o lustraciji vsekakor ni popolna, se pa diametralno razlikuje od slovenske. Pri nas številni državni funkcionarji iz prejšnjega sistema še naprej ostajajo v politiki, medijih, gospodarstvu, šolstvu in sodstvu, na Poljskem temu ni tako ali pa so bili vsaj javno razkrinkani.
Domen Mezeg