Mojstri spletk in prevar: Lažnivi migranti se izdajajo za geje, da bi jih sodišče obravnavalo anonimno

Foto: epa

Britanski mediji so ob primeru 52-letnega Nigerijca, ki ga je britansko Ministrstvo za notranje zadeve že trikrat želelo poslati nazaj v Afriko, prikazali, kako deluje njihov sistem, ki po novem ščiti podatke prosilcev za azil in ostalih migrantov, češ da gre za varstvo osebnih podatkov.

Novinarka Daily Maila je v enem od britanskih azilnih in migrantskih centrov v osrednjem Londonu spoznala 52-letnega Nigerijca, ki ga je opisala kot moškega, ki nosi lakaste čevlje, močno oprijete sive hlače, ima mnogo let mlajšo punco, ki je Britanka, dela pa kot varnostnik in tekoče govori angleško. Seveda se, pričakovano, na vse pretege trudi ostati v Veliki Britaniji. Tam je že vse od leta 2002, v tem času pa je že trikrat zaprosil za azil. Zatrjuje: “Ta sistem je nor!” saj se počuti zatiranega, ker ne dobi azila. No, ko boste prebrali ta članek, boste res videli, da je njihov sistem res nor, a ne zaradi trditev Nigerijca, temveč dokazov, kako britanski sodni sistem ščiti migrante!

Ker vzgaja mladoletnega otroka, njegova identiteta ne sme biti razkrita
Kot vsak migrant z veseljem razkrije svojo zgodbo, češ da to govori zato, da se nasilje v državah tam spodaj konča. Sploh pa se počuti prikrajšanega, ker sodnica po koncu dveurne obravnave ni dovolila, da podrobnosti o njegovi zadevi ne smejo v javnost. Zato ga tudi Daily Mail imenuje kar Patrick, saj jim je prepovedano objaviti ime tega moškega, kraj, kjer živi, ali karkoli drugega, kar bi razkrilo njegovo identiteto. Razlog za skrivanje njegovih podatkov je v tem, ker Patrick z Britanko vzgaja mladoletnega, 6-letnega sina, ki je bil omenjen v obravnavi in ga je treba zaščititi. To zagovarja tudi 8. člen Evropske konvencije o človekovih pravicah, ki se glasi “pravica do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja” in ki jo v Veliki Britaniji vneto zagovarjajo. Identiteta otroka torej nikakor ne sme biti razkrita, zato je “strogo varovano” tudi ime njegovega očeta, čeprav gre za migranta, ki bi lahko imel vprašljivo preteklost.

V resnici ta migrant sploh ni biološki oče mladoletnika
Na prvi pogled se zdi odločitev sodnice, da želi zaščititi mladoletnika, smiselna. A le na prvi pogled. Dejstvo pa je, da 6-letnik v resnici sploh ni biološki Patrickov sin, niti ne nosi njegovega priimka. Še več, z njegovo materjo ima Patrick odprt odnos, velikokrat pa sploh nista par, saj se pogosto razhajata. Novinarka je tudi ugotovila, da le redko zares živita skupaj, in tudi to je razlog, zakaj britansko Ministrstvo za notranje zadeve vztraja, naj Patrick zapusti njihovo državo. V resnici je torej le malo indicev, ki bi lahko migranta povezovali s 6-letnikom in tudi prispevali k razkritju njegove identitete. Kljub temu pa je sodnica bizarno odločila, da Patrickov “odnos” z žensko, ki je mati tega mladoletnika, pomeni, da lahko uveljavlja svojo pravico do družinskega življenja in da bi bila ta kršena, če bi ga poslali domov (v Afriko).

Sodišča načrtno skrivajo podatke, kdo so prosilci za azil
Dobrodošli torej v “norem sistemu”, kot ga imenuje ta Nigerijec, saj je očitno, da svet sodišč in sodniških odločitev v Veliki Britaniji res ni ‘pri zdravi pameti’. Britanski mediji tako rekoč dnevno poročajo o spornih odločitvah njihovih sodišč v zvezi z otroki in s starejšimi, seveda v senci istega sodišča. Strinjajo se, da je anonimnost pomembna, ko gre za zaščito najbolj občutljivega dela prebivalstva pred morebitnim ogrožanjem oziroma zaradi varnosti, vendar pa je veliko število anonimnih zaslišanj prosilcev za azil naravnost škandalozno! Sodišča namreč s tem povečujejo nepreglednost, kdo vse se nahaja v Veliki Britaniji, zakaj je zbežal iz svoje države ter pribežal v Anglijo in zakaj se skriva pred javnostjo.

Anonimnost v obravnavi migranta je navedena že samodejno
Sicer pa prihajajo informacije iz Taylor House, da ta tajnost postaja že kar nekako norma. To pa je povsem nerazumljivo, saj skoraj ni migranta, ki ga ne bi dobili na laži ali ne bi prikrival kazenske evidence, ki torej ne bi predstavljal potencialne nevarnosti za družbo. Tako je samodejna anonimnost sedaj navedena kar v vseh pritožbah prosilcev za azil. V ostalih primerih migrantov, pri katerih azil ni glavni dejavnik, pa lahko migrant preprosto prenese obrazec z vladne spletne strani, ki zahteva anonimnost. Posledica tega je, da to počne na tisoče tujcev, saj država na tak način spodbuja migrante, da ostajajo anonimni. Prav tako sta tovrstno prakso potrdila kar dva odvetnika iz osrednjega Londona, torej da je sedaj običajna praksa, da Ministrstvo za notranje zadeve ne izpodbija zahteve po anonimnosti.

Britansko sodišče pa je šlo še dlje. Tudi tistim migrantom, ki ne prosijo za anonimnost, sodniki pogosto naročijo obravnavo kot anonimno. Uradni podatki Velike Britanije za prejšnji mesec so sicer pokazali, da se je kar 63 tisoč migrantov pritožilo na odločbo sodišča, kar je 20 odstotkov več v primerjavi z lanskoletnim povprečjem. Naravnost grozljivo pa je, da se je število prosilcev za azil, ki zatočišče iščejo v Veliki Britaniji na podlagi svoje seksualne usmerjenosti, v zadnjih petih letih dvignilo za kar 450 odstotkov. To pomeni, da je v tem času 1115 ljudi, ki zatrjujejo, da so lezbijke, geji, biseksualci in transsesualci, podalo prošnjo za azil, češ da se v svoji domovini srečujejo zaradi svoje seksualne usmerjenosti z diskriminacijo in da bi bilo samo še huje, če bi jih poslali domov. Večina teh ljudi je iz Pakistana, sledijo pa migranti z Jamajke, Nigerije in Gane.

Zaščiteni so tudi prijatelji, sorodniki in znanci migrantov, ki jih obravnavajo anonimno
Daily Mail razkriva, da v skladu z veljavnimi predpisi Ministrstvo za notranje zadeve pritožbo prosilca za azil nemudoma označi kot “zaščiteno”, podrobnosti te datoteke pa obravnava anonimno – in to v vseh dokumentih in obravnavah, ki sledijo. Anonimnost je zagotovljena tudi vsem prosilcem za azil, ki trdijo, da so pobegnili iz suženjskega razmerja, tistim, ki pravijo, da še niso stari 18 let (čeprav njihova dejanska starost sploh še ni dokazana s testiranjem), in tistim, ki trdijo, da obstaja tveganje za njihovo življenje, če bi bila njihova identiteta javna. Kot tajno in anonimno pa se obravnavajo celo imena sorodnikov, prijateljev ali znancev, povezana z določenim migrantom.

Prejšnji teden je na primer sodnik obravnaval pritožbo 19-letnega migranta iz Afganistana. Trdil je, da obstaja tveganje, da ga bodo napadli talibani, če se vrne domov. Prav tako je zatrjeval, da je bil ves čas v nevarnosti, ker je vodil trgovino s TV in video napravami, ki je bila sicer nezakonita. Afganistan je zapustil leta 2011 – pomislite, to pomeni, da je vodil trgovino, ko je bil star le okrog 13 let. Za azil je v Veliki Britaniji prvič zaprosil junija 2015, ko se mu je iztekel status otroka migranta. Ministrstvo za notranje zadeve je izpodbijalo verodostojnost njegovih trditev, rekoč, da ni nobenega razloga, da ne bi mogel živeti v afganistanski prestolnici Kabul. Toda ob koncu obravnave je sodnik John McMahan uvedel anonimnost, ker “gre že v osnovi za prošnjo za azil. Ker je prosilec za azil, zato gre za njegovo zaščito.”

Na treh sodiščih v 2 dneh več kot 100 migrantom odobrena anonimnost
Ko je omenjeni medij v Veliki Britaniji v dveh dneh aktivno spremljal, komu vse je sodišče podelilo anonimnost, so prišli do zaskrbljujočih podatkov. V Bradfordu je bila kar 31 migrantom iz južne Azije, severne Afrike in Iraka odobrena anonimnost. V istih 48 urah pa je v Manchestru kar 35 migrantom, ki so se pritožili, prav tako odobrilo anonimnost. Med njimi so bili tudi migranti, ki prihajajo z Bližnjega vzhoda, in je zato bojazen, da so teroristi Islamske države, še večja. Podobno je bilo tudi v osrednjem Londonu, kjer so v treh dneh anonimnost odobrili kar 71 migrantom. In to skoraj rutinsko, torej ko je prispela pošta s pritožbo, je sodnik avtomatsko zahteval, da se primer vodi kot anonimen.

Vsak, ki bi prekršil pravilo te anonimnosti, torej novinarji, odvetniki in ostali, ga čaka zapor zaradi nespoštovanja odločitve sodišča. Prav tako ne smejo o pritožbi in na sploh o primeru zunaj sodišča govoriti prijatelji in sorodniki migrantov.

Britanci migrantom ne zaupajo
Odločitev sodnikov, da pritožbe migrantov vodijo kot anonimne, pa razburja poslance. Politik Julian Brazier iz Canterburyja pravi: “To je jasen primer, kako evropska zakonodaja o človekovih pravicah vpliva na naš pravosodni sistem. Anonimna zaslišanja so popolnoma v nasprotju z dolgoletnimi načeli našega sodstva.” Prav tako je besen njegov poslanski kolega torijec Philip Davies, ki pravi, da se “kopiči nezadovoljstvo med Britanci, saj sumijo, da prosilci za azil skrivajo nekaj, za kar ne želijo, da pride na dan.” S tem, da se prosilcem za azil avtomatsko odobri anonimnost, pa se ne strinjajo niti nekateri uradniki, saj so ugotovili, da migranti na tak način pogosto izkoriščajo sistem.

Tako se je nedavno povečalo število prosilcev za azil, ki trdijo, da so geji, saj vedo, da jim je s tem anonimnost obravnave zagotovljena. Po drugi strani pa je težko dokazati spolno usmerjenost in ovreči, da je nekdo gej, saj evropske človekove pravice prepovedujejo, da se prosilce za azil zasliši o teh zadevah.

Ta isti uradnik, ki ne želi biti imenovan, je povedal: “Vsi se že smejijo britanskemu pravosodnemu sistemu. Ta država je preprosto kraj, kamor pridejo in pač povedo ‘pravo stvar’, na primer, da je nekdo gej in da prihaja iz homofobičnega naroda. Imel sem celo primer, ko je en tip, migrant s petimi otroki trdil, da je gej. Sodniku je povedal, da je imel spolne odnose z žensko le petkrat in da je pač naneslo, da so iz tega nastali otroci.”

Migranti so spretni lažnivci – tole se lažejo na sodišču
Britanski mediji pa so naleteli tudi na 17-letnega fanta iz Alžirije, ki je trdil, da če ga bodo poslali domov, ga bodo tam ubili. Trdil je, da je bil napaden s strani družinskega člana, ki ga je obtožil, da poskuša ukrasti del družinske dediščine. Vsi dokazi so bili predloženi na javni obravnavi, dokler v sodno dvorano ni vstopil novinar iz Daily Maila. Fantov odvetnik je nemudoma naročil, da se mora primer obravnavati anonimno. Sodnik je upošteval odvetnikovo zahtevo in medijem prepovedal razkritje kakršnih koli podrobnosti v tej ‘domiselni’ zgodbi. Novinarji omenjenega medija pa so se udeležili tudi obravnave 27-letne ženske iz Etiopije, ki je prosila za azil v Veliki Britaniji, kot razlog pa navedla diskriminacijo v svoji državi, saj naj bi bila članica plemena Oromo – ki predstavlja skoraj polovico 100-milijonske Etiopije in so v nasprotju z vlado. Vendar pa ji je bila prošnja za azil zavrnjena, ker ji ni uspelo dokazati, kdo naj bi jo tam preganjal, razumela pa ni niti “svojega maternega” jezika.

Če jim ne uspe z običajnimi razlogi pridobiti azila, se izgovarjajo na psihične težave
V Veliki Britaniji pa je za azil zaprosil tudi 19-letnik, ki je trdil, da ga ne smejo poslati nazaj v Afganistan, saj je bil vpleten v spor s stricem zaradi lastništva zemljišča. Ko je prvič zaprosil za azil v Avstriji, je navedel kar dve različni imeni in kar tri različne datume rojstva, v Veliko Britanijo pa je prišel nezakonito kot slepi potnik na enem od tovornjakov leta 2013. Tudi njemu je bila odobrena anonimnost, saj je zatrjeval, da je njegovo življenje ogroženo, poleg tega pa je navajal tudi zdravstvene probleme. Njegovi odvetniki namreč trdijo, da trpi zaradi post-stresa in psihičnih težav zaradi daljših zamud pri njegovem zaslišanju. Njegovo zgodbo pa je izpodbijala Gabrielle McAvock z Ministrstva za notranje zadeve, ki je dokazala, da je bil ta 19-letnik “delaven, vesten in miren učenec z vso podporo družine v Afganistanu.”

Marjanca Scheicher