Pred desetimi leti je danski časnik Jyllands-Posten objavil 12 risbic, ki so pretresle svet. Kakopak, 12 usodnih risbic je upodabljalo Mohameda kot terorista, zaradi česar smo bili v Evropi in po svetu priča množičnim protestom, ki so spremenili način, kako razmišljamo o svobodi govora.
“Če bi vam pred desetimi leti dejal, da se bomo danes pogovarjali o hereziji, bi mi dejali, da sem nor,” razmišlja aktivist za svobodo govora Douglas Murphy. Pa vendar se pogovarjamo ravno o tem. Murphy trdi, da smo na Zahodu fatvo ponotranjili oziroma da smo začeli sami od sebe cenzurirati to, kar povemo. Kako naj si sicer razlagamo dejstvo, da moramo v multikulturni družbi, ki slavi različnost, vedno bolj paziti na izrečeno?
Fatva je razsodba, ki jo lahko poda vsak musliman, ki je podučen o šeriatskem pravu, največkrat pa jo izdajo muftiji, verski voditelji. Fatvo se na Zahodu največkrat povezuje s smrtno obsodbo. Znan je primer fatve, izrečene zoper slavnega pisatelja Salmana Rushdija (avtorja Satanskih stihov), ki ga je iranski verski vodja obsodil na smrt zaradi herezije.
Iz svobodne družbe v družbo strahopetcev
Murphy trdi, da smo se v letih po krizi risbic, kot jo šaljivo poimenuje, naučili veliko o sebi. Med drugim tudi to, da je novinarska, umetniška in pravzaprav celotna liberalna srenja strahopetna. Po njegovem se je politika izkazala za strahopetno, hkrati pa je postala zelo dobra v spopadanju s sekundarnimi problemi. Politika je najbolj uspešna, ko obsoja tiste, ki protestirajo zoper islamski fundamentalizem, verjetno zato, ker se sama z njim v resnici ne zna spopasti.
“Najlažja politična ideja, za katero se lahko postavi prav vsak evropski politik, je, da nasprotuje pohabljanju genitalij mladih deklic z noži, pa vendar – preteklo je trideset let, odkar smo v moji državi (Velika Britanija) sprejeli zakonodajo, ki to prakso prepoveduje, pa od takrat še ni bilo ene same uspešne obtožbe, kljub temu da je bilo v tem času na tak način pohabljenih na deset tisoče deklet,” trdi Murphy.
Ob tem poudarja, da smo v našem moralnem in kulturnem relativizmu prišli tako daleč, da nismo več sposobni obsoditi niti najbolj očitnih kršitev človekovih pravic. Ob silni želji po spoštovanju kulturnih razlik (tudi takrat, ko so te v temeljem nasprotju z našimi vrednotami), smo začeli tolerirati in celo opravičevati najbolj ostudna dejanja. “Ko so me pred leti predstavniki indijske skupnosti vprašali, kako se je najlažje integrirati, sem jim odgovoril, naj razstrelijo londonsko podzemno železnico,” šaljivo trdi Murphy.
Vsi smo Charlie, pa smo res?
7. januarja 2015 so islamski teroristi jurišali v stavbo francoskega satiričnega tednika in ubili 11 ljudi, 11 pa jih je bilo še ranjenih. Po napadih na novinarje sicer obupno žaljivega časopisa Charlie Hebdo so vsi trdili, da so Charlie. Tudi tisti politiki, ki so pred napadom omenjeni časopis označili kot islamofoben. Pa vendar – navkljub vsem izrazom solidarnosti s pomorjenimi karikaturisti smo se naučili, da zaradi samocenzure nihče ni več Charlie Hebdo. “Tudi Charlie Hebdo ni več Charlie Hebdo, časopis namreč po napadu Mohameda v risbah ne upodablja več,” pravi Murphy.
Žiga Korsika