Požara katedrale Notre-Dame se niso veselili le islamisti, ampak tudi multikulturni obsedenci. Predlog za obnovo cerkve s steklom in z jeklom. Nekateri bi katoliško cerkev spremenili v prostor, v katerem bi častili vse “različnosti moderne družbe”.
Medtem ko Francozom, predvsem Parižanom, počasi popušča prvi šok zaradi požara v cerkvi Notre-Dame, preiskovalci še naprej skušajo na vse načine najti dokaze, da je požar posledica tehnične napake, višje sile, nesreče. Sicer so teorijo o nesreči lansirali v javnost že prvo uro požara, ko še nikomur ni bil čisto jasen ne obseg in ne žarišče požara. Ampak “neimenovani vir iz pariškega županstva” je že tedaj brez sence dvoma “vedel”, da je dotrajana električna napeljava zakrivila požar.
Mantra o nesreči
Problem pri tej in mnogih drugih teorijah glede nesreče je v tem, da na ostrešju, kjer je zagorelo, sploh ni bilo električne napeljave, sicer pa so bile tudi vse druge napeljave po cerkvi izklopljene. Krivdo so oblasti skušale prenesti na delavce restavratorskega podjetja, ki je začelo obnavljati cerkev, češ da so oni po nepazljivosti zanetili požar. Podjetje Le Bras Frères, ki je eno najbolj spoštovanih restavratorskih podjetij v Evropi, je sporočilo, da nobenega njihovih delavcev ni bilo na kraju požara, da se dela sploh še niso začela, saj šele postavljajo odre za renovacijo, hidravlična dvigala delujejo na akumulatorje, luči pa na baterije, se pravi, da ni bilo potegnjenih nobenih električnih kablov, ki bi lahko zanetili požar. Francoske oblasti kljub temu gonijo mantro o nesreči, saj bi jih v trenutku odpihnilo z oblasti, če bi se izkazalo, da so za požig krivi “kulturni obogatitelji tretjega sveta”.
Navdušenje nad požarom
Lep del teh je z navdušenjem in s škodoželjnostjo reagiral na požar. Socialna omrežja so bila polna navdušenih komentarjev, islamistične propagande in norčevanja iz pretresenih Francozov, ki so opazovali požar. Islamisti tudi napovedujejo, da bodo kmalu “opravili delo do konca”, se pravi uničili še preostanek cerkve Notre-Dame. Nekateri islamisti tudi napovedujejo, da lahko Francija pričakuje, da bodo zagorele tudi druge cerkve po državi, vse dokler ne bo Francija “očiščena” katolištva.
Navdušenje nad požarom so izrazili tudi mnogi levo liberalni, “progresivni” in globalistični politično korektni obsedenci, kot na primer profesor umetnostne zgodovine z ene od liberalnih univerz v Novi Angliji, ki je izjavil, da je bila Notre-Dame s svojo “izključujočo belo, patriarhalno krščanskostjo” prav moteča. Njegov kolega s Harvarda pa je izrazil mnenje, da je požar prinesel olajšanje in celo “osvoboditev”, saj je bila Notre-Dame “preobremenjena z (nazadnjaško) simboliko”.
Nori predlogi za obnovo
Tako rekoč na pogorišču Notre-Dame zdaj krožijo mrhovinarji, ki prodajajo ideje, kako bi bilo treba obnoviti cerkev. Modernistični arhitekti se navdušujejo nad idejo, da bi cerkev podobno kot poslovne stolpnice prekrili z bleščečim steklom, namesto porušenega srednjega stolpiča pa bi namestili jekleno konico, ki bi štrlela visoko v nebo. A takšna arhitektonska spaka sploh ne bi bila najhujša glede na druge predloge. En politično korektni obsedenec je predlagal, da bi enega od stolpov spremenili v minaret, pač v duhu novih časov. Po drugem predlogu bi morali obnoviti cerkev v duhu multireligijske različnosti. Še nekoliko dalje pa gre predlog, da bi “nova” Notre-Dame postala multikulturno središče, v katerem bi se slavile vse oblike “nove francoske multikulturne družbe”. Ne le vse religije, pač pa tudi ateizem in, zakaj pa ne, tudi satanizem. In kakopak feminizem, LGBT z vso preostalo abecedo ter vegane in okoljevarstvenike … Glede na to, da so v Franciji vse cerkve po zakonu last države, ima seveda zadnjo besedo pri obnovi francoska vlada oziroma predsednik. Le-ta pa je glede na svoje dosedanje delovanje še kako dovzeten za progresivistične norosti in je že nekoliko nakazal, da bi pri obnovi Notre-Dame veljalo vzeti v obzir tudi duha modernega časa.
Bogdan Sajovic