Paranoja v Kremlju: Rusija se mrzlično pripravlja na stoletnico oktobrske revolucije, ki je usodno zaznamovala svet, a ker se Putin boji vstajnikov, državne proslave ne bo

Foto: RT. Sto let oktobrske revolucije. Po Gregorijanskem koledarju bo obletnica prihodnji teden, 7. novembra.

Sto let kasneje in po približno 100 milijonih zabeleženih žrtev se približujemo enemu izmed najbolj grozljivih jubilejev v zgodovini človeštva. Prihodnji teden, 7. novembra, bo namreč minilo natanko sto let od takrat, ko so boljševiki, takrat malo poznana sekta, z revolucijo zavzeli Petrograd. Že od samega začetka je bilo jasno, da jim nihče ne bo kos, saj je bila tedanja socialno-demokratska vlada, ki je samo osem mesecev prej od carja prevzela oblast, brez prave politične in vojaške moči, da bi se uprla. Njen vodja, Aleksander Kerenski, je bil med prvimi, ki so zapustili mesto. Anekdote danes pričajo, da je pobegnil kar v avtomobilu znamke Renault, ki si ga je sposodil od ameriškega veleposlaništva. Tako imenovana oktobrska oz. “rdeča revolucija” je usodno zaznamovala 20. stoletje. Rusija, pozneje Sovjetska zveza, je postala glavna izvoznica komunizma na svetu, krvavega in totalitarnega režima, v katerem še danes ostajajo ukleščene številne države. Kljub vsem svojim zločinom pa ima komunizem, podobno kot fašizem, še danes svoje sledilce, ki prisegajo k zločinski ideologiji. A komunizma se še vedno, tudi v Sloveniji, ne obsoja dovolj. Tako imamo tudi pri nas stranke, ki odkrito prisegajo k režimu in si ga celo javno želijo uvoziti nazaj namesto demokracije.

Sovjetski zgodovinarji ocenjujejo, da so boljševiki obkolili Zimski dvorec, kjer se je zadrževal preostanek kerenskove vlade, kjer so bili na smrt sestradani, jedli niso več dni, nihče med njimi ni imel ne volje, ne moči, da bi se upiral revolucionarjem. Spet drugi ocenjujejo, da so moč boljševikov podcenili in da nihče ni verjel, da lahko zavzamejo celotno Rusijo. Pa so jo. Ko so zavzeli nekaj največjih mest v evropskem delu Rusije,  je bilo že zdavnaj prepozno za kakršnokoli protirevolucijo.

Ruse so si Evropejci že v 19. stoletju predstavljali kot narod, ki je bil tesno povezan z revolucionarnimi težnjami in gibanji ter političnim terorizmom. Množice ruskih anarhistov in intelektualcev so bežale v zahodne evropske države in so polnile kavarne velikih evropskih mest. V tistem času so v Rusiji večkrat poskušali izvesti atentat na carja (včasih so bili v prizadevanjih celo uspešni), načrtovali so velike teroristične napade in se združevali v podzemnih omrežjih. Šlo je predvsem za z zakonom prepovedane skupine in stranke.

Kar je bolj zanimivo, domala celotna ruska kulturna dediščina v 19. stoletju je pristala v rokah upornikov. Eden največjih ruskih poetov vseh časov, Aleksander Puškin, je podpiral uporniška gibanja. Fjodora Dostojevskega so celo obsodili na smrt zaradi sodelovanja z revolucionarnimi krogi, Lev Tolstoj pa je bil eden izmed najglasnejših kritikov takratnega carskega režima in cerkve. Njegova dela so bila tako radikalna, da bi bila v današnji Rusiji skoraj zagotovo prepovedana.

Boljševiki so komunizem “prodajali” kot odrešitev za skupno dobro, a so revščino in bedo še poglobili. (Foto: epa)

Demokracija v Rusiji zdržala samo dobrega pol leta
Ko se je revolucija v Rusiji leta 1917 naposled zgodila, je demokracija vzdržala nekaj več kot pol leta, od februarja do oktobra. Potem je sledil puč, s katerim so na oblast prišli boljševiki in ustanovili totalitarni sistem. Revolucija se je izrodila do te mere, da je radikalna ideja o svobodno razmišljujočih ljudeh vodila v represijo in državo kulta. Ulice, trge in mesta so poimenovali po revolucionarjih, toda v resnici Sovjeti sploh niso mogli in smeli razmišljati o revoluciji, še manj pa dvomiti v pravilnost odločitev komunistične partije. Režim, ki je revolucijo predstavljal kot nekaj dobrega, je dobesedno fizično uničil možnost kritičnega razmišljanja med ljudmi in upora.

Tudi po padcu Sovjetske zveze Rusi niso prav dolgo dihali zrak svobode. Danes, 100 let po revoluciji, se namreč država nevarno vrača na stara pota. Rusija znova trpi zaradi gospodarske krize, aktualna oblast pa si podporo med lokalnim prebivalstvom veča z umetnim ustvarjanjem zunanjih sovražnikov. Tako kot pred sto leti se ljudje vse bolj ukvarjajo s svojimi težavami, Duma ne počne ničesar, sodišča niso neodvisna, vlada pa učinkovito izrablja svojo moč za cenzuro, propagando in tajno policijo.

Foto: STA. Ruski predsednik Vladimir Putin se boji vstajnikov.

Vladimir Putin vlada kot ruski car
Vladavina Vladimirja Putina pa se vendarle zdi bolj podobna carski kot sovjetski. Sovjetska kolektivna vlada namreč ne obstaja, ni močne državne stranke z jasno ideologijo in ni močnih represivnih aparatov. Ampak podobno kot v monarhiji, Putinu sistem danes omogoča birokratsko aristokracijo, ki ima vso svobodo pri prerazporejanju visokih položajev in državnih bank ter korporacij med svoje družinske člane. Razlika je samo v tem, tako otoški mediji, da Putin nima sina, ki bi ga nasledil na čelu države (kar velja za njegova prijatelja, beloruskega in azerbajdžanskega diktatorja).

Danes je ruski narod še vedno razdeljen glede svoje preteklosti oziroma glede dogodkov iz leta 1917. Aristokrati menijo, da je bila dežela zaradi komunističnega vzpona uničena za vse čase, mladi komunisti so polni revolucionarne retorike, pripadajo pa stranki, ki jo Vladimir Putin sovraži. Spet tretji trdijo, da se lahko najdejo v idejah takratnih terorističnih intelektualcev. Razlike med omenjenimi skupinami zgovorno kažejo, da se Rusija nikakor ne more zediniti glede tega, kaj se je zgodilo pred natanko stotimi leti.

Foto: EPA. Rusija se ne more poenotiti okrog tega, kaj se ji je zgodilo pred natanko 100 leti.

Tako kot v Jugoslaviji tudi v Rusiji nostalgija v porastu
Več kot dve desetletji po razpadu Sovjetske zveze je, podobno kot v republikah nekdanje Jugoslavije, nostalgija v visokem porastu. Tisti, ki so bili premladi, da bi se spomnili življenja v komunističnem režimu (ali pa takrat sploh še niso bili rojeni), ta režim vidijo kot veliko silo, ki je nekaj pomenila v svetu. Za druge, ki so živeli v času Sovjetske zveze, pa so spomini na režim izjemno grenki, saj se spominjajo predvsem represije in verskega preganjanja.

Ruski predsednik Vladimir Putin ni naklonjen proslavljanju oktobrske revolucije. Tudi zato, ker se Rusi ne morejo poenotiti, kdo so bili heroji in kdo sovražniki, nasploh pa je v Kremlju že dalj časa čutiti paranojo pred revolucijami. Putin je zato že lani dejal, naj se obletnica prepusti t. i. ekspertom. Z drugimi besedami, v teh dneh zgodovinarji organizirajo konference, muzeji vabijo na ogled ekshibicij, televizije pa vrtijo dokumentarne filme.

A prihodnji teden, 7. novembra po modernem gregorijanskem koledarju, v Rusiji ne bo nobene uradne državne proslave. Nekatere komemoracije pa ljudje organizirajo kar sami; tako zadnjih v 24 urah množica ljudi pred poslopjem nekdanjega KGB prebira imena vseh žrtev krvave komunistične revolucije in sovjetske represije.

L. S.