“Prihajali so v večernih urah in ostali najdlje 15 minut, nato je bil na vrsti že naslednji,” je o peklu, ki ga je preživljala kot 25 letnica, povedala Margareta, ena izmed 16 žensk, ki so leta 1943 delale kot spolne delavke v koncentracijskem taborišču Buchenwald. Med deset tisočimi moškimi taborišča je imela zgolj eno nalogo: da je bila vedno na voljo moškim za spolne odnose. Vendar ne za čuvaje, temveč za ostale taboriščnike.
Da bi povečal storilnost ujetih taboriščnikov, se je poveljnik SS Heinrich Himmler spomnil in ukazal, da se v deset koncentracijskih taborišč uvedejo bordeli. Tovrstni bordeli so bili uvedeni leta 1942, ženske pa so sprva nabrali iz taborišča Ravensbrik, pozneje pa tudi v drugih. V večini primerov je šlo za čistokrvne Nemke, druge zaradi rasnih razlogov niso prišle v poštev.
Osebje SS-a je za spolne sužnje namerno izbiralo ženske, ki so že pred prihodom v taborišče živele kot prostitutke, kmalu pa so se jim pridružile ostale ženske, ki so grešile s poljskimi ali ruskimi prisilnimi delavci. Kar je šokantno pri vsem tem je, da so se ženske same prijavljale za to delo, saj so se s tem izognile drugim oblikam mučenja v taboriščih, poleg tega so tu imele zagotovljeno vsaj hrano in zdravstveno oskrbo, nekaterim pa so celo obljubili, da jih bodo predčasno izpustili.
Vse izbrane ženske so morale prve v karanteno, kjer so jih podrobno pregledali za primer bolezni, dobro so jih tudi nahranili, da bi njihova izmučena telesa čim prej okrevala. Dekleta so bivala v “specialnih objektih”, kot so nacisti imenovali bordele, ti pa so imeli hodnik in špartansko opremljene sobe. Pri vsem njihovem delu erotika ni bila pomembna, temveč sama spolnost in povečanje produktivnosti taboriščnikov.
Pravila obiskovanja spolnih delavk so bila zelo stroga, saj je bil dovoljen seks le v enem seksualnem položaju, spolni odnos je lahko trajal največ 15 minut, vsak obiskovalec pa je moral biti pred obiskom pregledan zaradi bolezni. Da bi vse to spoštovali, so SS-ovci nadzorovali sobe preko odprtin na vratih, piše Blic.
V resnici je šlo za poniževanje
Tovrstne javne hiše so bile v resnici le strategija nacistov za poniževanje zapornikov, saj bi produktivnost lahko izboljšali z boljšo prehrano, vendar Himler tega ni želel. Z obiskovanjem bordelov so se moški namreč poniževali pred SS-ovci. Po oceni zgodovinarja Roberta Zomera je lahko te usluge koristil samo eden od stotih taboriščnikov, saj so to jemali kot privilegij, ki so ga bili deležni le priprti z določeno funkcijo. Obisk bordela se je za njih štel kot nagrada za rezultate.
O peklu znotraj taborišč, kot so delo opisovale takratne spolne sužnje, se je spregovorilo šele v začetku 90. let prejšnjega stoletja, ko so spregovorile prve žrtve delavke. Po pisanju zgodovinarja Zomerja so vse ženske tudi v resnici preživele vojno.
C. Š.