“Popolnoma ravnodušen sem do Titove ponudbe, da me osvobodi. Ni namreč Tito tisti, ki bi imel pravico odločati o moji usodi. To lahko stori samo sveti oče. Katoliška cerkev ni in nikoli ne bo suženj države!” To so besede hrvaškega nadškofa Alojzija Stepinca, ki so se junija leta 1950 bohotile na naslovnici ameriškega časopisa New York Times. Veliki intervju z nadškofom, ki je bil v tistem času zapornik komunistov v Lepoglavi, so prebrali milijoni Američanov, saj so njegove besede povzeli tudi vsi drugi večji mediji čez lužo. Avtor besedila je bil sicer Cyrus Sulzberger II, ki je nadškofu prenesel Titovo sporočilo, da ga je pripravljen spustiti iz zapora, a pod njegovimi pogoji – nadškof bi se moral umakniti iz javnosti in odpovedati službovanju Bogu. Alojzij Stepinac je jugoslovanskemu diktatorju odločno rekel NE, kar je bil simboličen udarec Titovim načrtom, da bi se prikupil zahodnim zaveznikom, prav tako pa je Katoliška cerkev s tem dala vedeti, da se ne uvršča med zmagovalce 2. svetovne vojne, temveč želi zadržati distanco do svetovne oblasti.
Intervju Cryrusa Sulzbergerja je malo znan hrvaški in slovenski javnosti, še manj pa je znan njegov intervju z nadškofom. Pogovor sicer ni bil tako obširen, kot je bil spremno besedilo, v katerem so predstavljene okoliščine, ki so privedle do srečanja s Stepincem in političnih okoliščin njegove aretacije. Za to besedilo je Sulzberger naslednje leto v ZDA dobil največjo možno novinarsko priznanje, posebno Pulitzerjevo nagrado. Omenjeni novinar sicer pripada dinastiji, ki v svojih rokah New York Times drži že vse od leta 1896, po 2. svetovni pa je deloval kot dopisnik v Parizu.
Sulzberger je maršala Tita spoznal v Moskvi leta 1945, na zabavi na jugoslovanskem veleposlaništvu, jugoslovanskega diktatorja pa opisuje kot debelušnega človeka srednje višine in modrih oči. Opisuje ga kot na prvi pogled zelo ljubeznivega človeka, ki je ugodil njegovi prošnji za intervju z nadškofom Stepincem. Titovo znanje angleščine naj bi bilo na zavidljivi ravni , njun pogovor je trajal približno uro in pol. Maršal mu je med drugim zatrdil, da je Jugoslavija za obrambo svojih meja pripravljena kupiti orožje od zahodnih sil, saj je Sovjetska zveza svojo opremo dobila od Velike Britanije. Tito je še zatrdil, da ruski propagandi navkljub ni smatral Marshallovega plana kot katastrofo za Evropo.
Tito navidez ni nasprotoval Marshallovemu planu
Ko je tema pogovora naposled nanesla na nadškofa Alojzija Stepinca, je Tito ameriškemu novinarju zatrdil, da je političnega zapornika pripravljen osvoboditi, če je to v interesu izboljšanja mednarodnih odnosov in če to ne bi vneslo nemira med jugoslovanskim prebivalstvom. Tito je obljubil, da bi lahko nadškof odšel v samostan, toda samo v primeru, če ne bi več maševal. Sulzberger se je moral pošteno potruditi, da je diktatorja prepričal, naj mu dovoli obisk nadškofa v zaporu, kar je bila želja ameriške politike. Šele po treh dneh po pogovoru s Titom v Moskvi je namreč zazvonil njegov telefon in so ga povabili v Zagreb.
V Zagrebu, preden je potoval naprej za Reko, se je moral Sulzberger spoznati tudi z Milovanom Đilasom, tedanjim tesnim političnim sodelavcem Josipa Broza Tita, ki ni bil najbolj prijazen sogovornik. “A, vi ste tisti, ki piše, da Tito ubija Srbe z ameriškimi puškami,” naj bi dejal Đilas in Sulzbergerju obrnil hrbet, nakar se je Tito nasmejal in potrepljal Američana po ramenih rekoč, naj se z njim ne obremenjuje preveč. Železna zavesa se je malce razprla vsaj ob njegovem obisku v Lepoglavi, kjer je naposled vendarle spoznal nadškofa Stepinca. Njegova zaporniška celica je bila velika 2,7 krat 4,2 metra. Okno je imelo rešetke, a so sončni žarki vseeno prodrli do njegove postelje. Imel je tudi lesen stol in pisalno mizo. Do Stepinčeve celice je Sulzbergerja pospremil paznik Anton Sobotinčić.
Stepinac: “Ni odvisno od Tita, ali bom še kdaj maševal!”
Nadškof je od Sulzbergerja prejel Titovo sporočilo, a je njegove besede sprejel silno ravnodušno. Kot je pisal v svojem prispevku ameriški novinar, je nadškof ves čas pozorno poslušal svojega sogovornika in venomer temeljito premislil, preden je dal odgovor. “Popolnoma sem ravnodušen glede moje usode. Vseeno mi je, ali ostanem v zaporu ali pa grem v samostan. Takšne stvari niso odvisne od Tita. O tem odloča samo sveti oče, papež in nihče drug,” je povedal. Na vprašanje, če si želi poslati kakšno sporočilo čez zidove zapora v Lepoglavi v svet, je nadškof odgovoril: “Nimam kaj reči. Zadovoljen sem, da trpim za Katoliško cerkev. Če bom znova opravljal to službo, pa je odvisno zgolj od svetega očeta!”
Ko je Sulzuberger zapuščal zapor, so ga pazniki veliko spraševali o tem, o čem se je pogovarjal z nadškofom. Vsi v en glas so trdili, da si namreč Stepinac zasluži biti zaprt, povsem drugačno sliko pa so mu ustvarili ljudje z ulice. “Ste vi tisti ameriški novinar? Ste videli nadškofa? Ah, on je tako dober človek,” so mu sporočali in ga prosili, naj amerišemu narodu prenese sporočilo, »da je nadškof ljudski junak!”
T. F.