Pogosta praksa v islamu: Vse sledove nasprotne vere, umetnosti, artefaktov in ljudi se odstrani s prisilno spreobrnitvijo ali smrtjo

Foto: iStock

Ali islam izvira iz židovskih, nestorijanskih in krščanskih besedil (po vsej verjetnosti), je lahko sporno. Prvič, islam trdi, da je dobesedno razodetje tega, kar je v mislih ali bitju Alaha. V tem smislu mora vse, kar je v besedilu, vedno ostati del besedila. Ne sme se ga spremeniti ali “reinterpretirati” in s tem izpustiti tistih več odlomkov, ki zagovarjajo in opravičujejo nasilje v imenu širjenja te vere. To zagovarjanje nasilja, ki se je v islamu izvajalo že od njegovih začetkov v sedmem stoletju, ima svoj namen. Namen je verski in pobožen. Ali je muslimanski pojem “nebes”, kamor gredo njihovi mučeniki, primarno del tega sveta ali transcendenten, je prav tako sporno. V vsakem primeru se zdi koncept nebes zelo zemeljski. Vendar ta podoba kot takšna ni argument proti njegovi resnici.

Sporočilo, ki ga vsebuje koran, je, da se mora svet pokloniti in pokorno častiti Alaha. Ta namen vztraja in se vrača skozi stoletja, ker je del besedila. Ljudje lahko začasno zanemarjajo vneto prizadevanje za ta namen, vendar besedilo vedno vsebuje poslanstvo, ki ga lahko drugi odkrijejo in mu sledijo. Vedno se bodo našli tisti, ki bodo spoznali, da poslanstvo svetovnega osvajanja v Alahovem imenu še ni končano. To spoznanje je razlog, da bo koran, dokler ni ovržen, vedno proizvedel “teroriste”. Kar opažamo danes, se ne razlikuje veliko od tega, kar se je opažalo skozi stoletja, kjer koli je bil islam.

Foto: iStock

Ko islam enkrat nekaj osvoji, vedno sledi enakim načelom
S tega vidika je svet razdeljen na območje miru in območje vojne. Prvo območje je tam, kjer šeriatsko pravo vlada politično, versko in kulturno, kjer nima nobena druga filozofija ali vera pravice obstajati. Vse sledove nasprotne vere, umetnosti, artefaktov in ljudi se odstrani s prisilno spreobrnitvijo ali smrtjo. Včasih se lahko kristjane in Jude pusti žive, če sprejmejo drugorazredno državljanstvo in plačujejo davke. V praksi je to stanje temeljno ustavno pravilo v vseh obstoječih muslimanskih državah, celo tistih, ki zavračajo Islamsko državo ali druge pristope k morebitni osvojitvi sveta. Ko islam enkrat nekaj osvoji, vedno sledi enakim načelom. V njegovi zgodovini so določene slavne bitke za nekaj časa preprečile muslimanska osvajanja, včasih za stoletja. Vendar je ta relativna inertnost navzoča samo na površini. Dokler knjiga obstaja, bodo njeni cilji znova in znova razvneli preroke, imame, politike in mlade moške, da bodo ponovno začeli osvajanje preostalega sveta.

Skratka, kaj tukaj trdim v smislu političnega realizma je, da moramo razumeti versko naravo širjenja islama in metode, ki se za to uporabljajo. To, da poskušamo to motivacijo abstrahirati od duha te vere, ki je v tem pogledu drugačna od večine drugih verstev, nam onemogoča, da bi opisali, kaj se dejansko dogaja v mislih nasprotnika, ki je islam. Vojne se najprej bojuje v mislih – in to je vojna. Ni tretja svetovna vojna. Namesto tega je razširitev vojn, ki jih je Mohamed prvič sprožil proti Bizancu, Perziji, Siriji in morebiti Severni Afriki ter celo Indiji, Španiji in Balkanu.

Foto: iStock

Muslimanski protagonisti so v nasprotju z nami realisti
Današnji muslimanski protagonisti se zavedajo, kako blizu so večkrat v preteklosti bili, da osvojijo Evropo kot naslednji korak pri osvajanju sveta. Zdaj vidijo zelo realistično priložnost, da uspejo, kjer je njihovim prednikom spodletelo. Čeprav so tudi idealisti, so (pogosto v nasprotju z nami) realisti. To pomeni, da vidijo, kaj je resnično v naših mislih. Vidijo, da so večinoma brez tistega, kar je v tem svetu resnično pomembno: pravo pojmovanje boga. Očita se jim lahko samo, da so izbrali napačno razumevanje resničnega Boga. Razen te “majhne” težave lahko opravičeno občudujemo in se bojimo slepe vere, ki vztraja skozi čas in prostor brez dejanske navzočnosti Logosa, katerega poosebljeno navzočnost v svetu se izrecno zavrača.

H. M.