“Bi se rad spogledoval z dekletom temnejše kože? Rajši ne. Ostani na varni razdalji od nje,” je v reviji Apollo News pod psevdonimom Air Tuerkis zapisal dijak iz Kreuzberga v Berlinu.
Dijak je star 16 let. Odrasel je na območju med parkom Görlitzer in Varšavsko ulico. “V moji osnovni šoli je bil delež tujcev več kot 70-odstoten,” piše in dodaja, da je doživel tisto, čemur pravijo “težave z integracijo”. Eden od sošolcev je udaril učitelja, drugi odšel od pouka, ker ga je učiteljica zgolj opozorila, tretji, ki redno obiskuje lokalno džamijo, mu je govoril o dobrih in zlih angelih na njegovih ramenih. “To je bil nor čas, izobrazbena raven je bila smešno nizka. V osnovni šoli se nisem naučil popolnoma ničesar.”
Dijak piše, da je še vedno dober prijatelj s Turki, Kurdi in Arabci. Ne zato, ker bi bili boljši, ampak ker so Nemci, ki so jih doma vzgajali v levičarskem duhu strpnosti, tako zelo neumni: “Njihove matere so bile prepričane, da iz njih še nekaj bo; da bodo risali lepe slike ali pa se morda ukvarjali z glasbo.”
Dijak navaja, da moraš zelo paziti na nekatere stvari: “Obtožiti migrante za goljufijo pri nogometu na Bolzplatzu? Rajši ne. Bi se rad spogledoval z dekletom temnejše kože? Rajši ne. Ostani na varni razdalji od nje.”
Nekdanji župan Kölna in politik SPD Heinz Buschkowsky je pred kratkim mesto opisal takole: “Danes imamo soseske, ki imajo popolno enako infrastrukturo kot jo imajo v domovini. Nobenega pritiska ni za asimilacijo in učenje nemškega jezika. Nasprotno, prisotna je močna lokalna navezanost. Mladi pravijo: smo ponosni Turki in Arabci. Kaj Nemci sploh delajo tukaj?”
V Nemčiji se vse lahko zgodi, le ena stvar ne: da se nekdo iz moje generacije upre takemu razvoju dogodkov, še piše dijak. Sicer dojemajo, da se integracija migrantskih otrok v nemško družbo in kulturo ne dogaja, ampak menijo, da ni nujna. V stanovanjskih blokih v Berlinu, Dortmundu ali Bremnu, kjer mladostniške tolpe deklice silijo, da nosijo hidžabe, ni prav ničesar več, kar bi predstavljalo zahodno kulturo. Tam, kjer so migranti že v večini, se morajo prilagajati Nemci, in ne obratno, zaključi dijak.
Demokracija.si