Ob koncu 2. svetovne vojne v Evropi se je številnim odvalil kamen od srca. Zlo, ki ga je predstavljala Hitlerjeva nacionalsocialistična Nemčija, je bilo poraženo. A za številne se je trpljenje šele dobro začelo. Partizani na Slovenskem, ki so se prikazovali kot “heroji NOB”, pa so se ob prvi priliki izkazali za morilce, razbojnike in tatove.
To je slika partizanstva, ki do dandanes ostaja pozabljena in zanemarjena. Namreč, ne spodobi se, da bi se izkazalo, da so bili jugo-komunistični borci, ki jih v Sloveniji namesto okupatorjev druge sorte nekateri dojemajo kot osvoboditelje, karkoli drugega kot heroji.
Povojni poboji so tako še danes velik madež na podobi partizanstva. Iz tega razloga tudi tako burna reakcija predsednika Zveze združenj borcev za vrednote NOB Tita Turnška. Že ob več priložnostih smo pisali, kako je šla farsa glede vrednot NOB tako daleč, da se je morala zveza borcev preimenovati v borce za vrednote, saj jim je dejanskih borcev, ki so se borili v 2. svetovni vojni, zmanjkalo.
Med vojaki, ki so bežali proti Avstriji, tudi množica civilistov
Čas je opravil svoje in pravi borci so eden za drugim pomrli. Nasledili pa so jih kvaziborci, kakršen je Turnšek, ki so jim od malih nog v socialistični Jugoslaviji prali možgane o NOB in o tem, kako so partizani lahko samo junaki. Resnica je vse prej kot taka.
Tako je pričal tudi Ivan Jurić – Boban iz Tomislavgrada, ki je po pisanju spletnega portala Komunistički zločini preživel tako imenovani “križev pot” iz Pliberka nazaj čez celo Jugoslavijo. Jurić se je rodil leta 1915, zgodaj je izgubil očeta, mati pa ga je poslala v klasično gimnazijo v Široki Brijeg, ki so jo vodili frančiškani. Zatem se je vpisal v podčastniško šolo Kraljica Marija v Zagrebu, nato pa služboval po vsej Kraljevini Jugoslaviji.
Do prvega maja 1945 je bil stacioniran v Dovru na Uni, ko so dobili ukaz za pot v Zagreb. Po osmih dneh korakanja so prispeli v hrvaško prestolnico. V mestu je vladala zmeda, ljudje so bili prestrašeni, na ulicah je bilo več skupin vojakov različnih uniform, vsega okoli 14 čet. Vsi pa so se pomikali na Zahod v strahu pred prihodom Sovjetov. “Razen uniformiranih je bilo še veliko civilistov, žensk, malih otrok, dojenčkov, številne konjske vprege, avtomobili, tovornjaki, konji, a največ je bilo pešcev, številni pa so bili bosi,” se je spominjal Jurić. Ko so prišli preko Zidanega Mosta v Celje, so jih že pričakali otroci s partizanskimi kapami.
Predaja Angležem, ki je pomenila začetek jugo-komunistične morije
V Pliberk so prispeli 15. maja. Generala hrvaških oboroženih sil Antun Nardelli in Artur Gustović sta šla na pogovore z Angleži, medtem ko so preostali popadali utrujeni in izmučeni. Popoldne se je videlo belo zastavo in začelo se je razoroževanje. Skupini civilistov in vojakov je bila obljubljena zaščita zaveznikov v zameno za predajo in razorožitev. Večina je obljubam Angležev nasedla. Večina je zaradi tega izkusila križev pot na lastni koži, številni med njimi so bili pobiti, nekateri so enostavno umrli od izmučenosti. Nardelli in Gustović sta bila pozneje, še istega leta, usmrčena v Beogradu.
Angleži so namreč vse, ki so prihajali z območja Jugoslavije, predali Titovim jugo-komunistom. Razorožene so jih vrnili nazaj v Dravograd, pri tem pa so jih spremljali Angleži in Bolgari. Tam so pol milijona vojnih ujetnikov prevzeli partizani in začel se je marš proti Mariboru. Številni so pomrli, en napačen korak je pomenil streljanje. Njihovi partizanski pazniki so jim pokradli vse, kar je bilo vredno, srajce, čevlje, ure in denar. Tisti, ki mu je odvzel uro, je imel že štiri na roki, se spominja Jurić.
V Maribor so prispeli 17. maja. Čim so prispeli, je do Jurića pristopil partizan, ki si je zaželel njegovega prstana. Surovež ni čakal, temveč je povlekel prstan in pri tem Juriću strgal tudi kožo s prsta. Zatem se je začelo razvrščati v kolone, v vsaki je bilo približno 60 ljudi. V prvih treh so bili fantje stari 17-18 let, ki so povedali, da so ustaši zadnjih nekaj deset-petnajst dni. Partizanom to ni pomenilo nič, vse so jih postrelili.
Življenje mu je rešil Janković
Tudi Jurić bi končal pred strelskim vodom, a je v tistem trenutku naletel na partizanskega stotnika, s katerim je služil v preteklosti. To je bil častnik Janković, čigar namestnik je bil v vojni službi v Sarajevu. Ko je Janković prepoznal Jurića in njegovega kolega Andrijo Glavaša, ki je bil Jankovićev pribočnik, se je silno razveselil in ju objel. Takoj zatem je Janković ukazal, da se da Glavaša in Jurića na vlak za Zagreb.
Njunih muk tu še ni bilo konec, a Jurić je vsaj celoten križev pot preživel in pozneje o dogodkih tudi pričeval. Enako ne moremo reči za stotine nedolžnih deklet, ki so končale v Hudi jami. Jurić je zato, ker je bil v napačni vojski, odslužil zaporno kazen in se nato celo življenje moral ubadati z Udbo, ki mu ni dala spati. Ustaški generali so za svoje zločine plačali s smrtno kaznijo.
Po drugi strani so nedolžni civilisti izgubili življenje zgolj zato, ker so se bali komunistov. Kakor se je izkazalo, je bil njihov strah dobro utemeljen. Danes je prepozno, da bi lovili krvoločne morilce, ki so se po vojni izživljali nad vojnimi ujetniki in civilisti. Tudi sami so namreč v veliki meri že pokojni. A spomin nanje, ki je zlagana in umetno ustvarjena tvorba, še vedno živi naprej s tako imenovanimi dediči te krvave rdeče revolucije.
Ivan Šokić