Včeraj so se v Iranu odvijala zborovanja več desettisočglave množice v podporo trenutni oblasti v Iranu. Množice, ki jih je mobiliziral vrhovni vodja ajatola Ali Hamnei, so z vzkliki “Smrt Ameriki!” in “Smrt Izraelu!” izrazili svojo podporo trenutnemu režimu ter obsodili proteste, ki so te dni potekali v mestih po celi državi.
Poveljnik iranske revolucionarne garde Mohamed Ali Džafari je pozno zvečer objavil, da so protivladni protesti po državi končani. “Lahko rečemo, da je danes konec zarote iz 1396,” je povedal v izjavi, v kateri se je nanašal na aktualno leto po iranskem koledarju. Zarotniki so bili prijeti, sledili pa bodo “ostri ukrepi”. V izjavi je Džafari še povedal, da so protestniki skušali ogroziti kulturo, ekonomijo ter varnost islamskega Irana.
Čeprav naj bi po uradnih navedbah Irana šlo za spontane shode v podporo trenutni oblasti v Iranu, naj bi bili politični analitiki prepričani, da gre za izkazovanje moči vrhovnega vodje ajatole Hamneija tako doma kot v tujini. Shod naj bi bil namenjen tako reformistom, ki jih vodi iranski predsednik Hasan Rohani, kakor tudi ZDA, Izraelu ter Savdski Arabiji, ki se aktivno zavzemajo za zlom teokratskega režima v Iranu. Da ima Hamnei vse niti v svojih rokah, naj bi po poročanju Večernjega pričalo tudi dejstvo, da je prejšnje leto prav on imel govor ob obletnici smrti ustanovitelja islamske republike imama Homeinija. Takrat se je zbralo okoli milijon ljudi. Za primerjavo, na govoru iranskega predsednika Rohanija ob obletnici islamske revolucije se je zbrala zgolj desettisočglava množica.
Kaj sledi?
V naslednjih dneh bi lahko prišlo do naslednjih scenarijev. Žoga je v rokah protestnikov. Ti imajo priložnost, da se umaknejo ali da trenutno nastalo situacijo eskalirajo v oborožen upor. V kolikor bi prišlo do eskalacije, bi izgrede brutalno zadušila iranska revolucionarna garda, kakor je to storila že leta 2009. To bi posledično lahko vodilo do odstopa Rohanija z mesta iranskega predsednika in še bolj utrdilo položaj vrhovnega vodje ajatole Hamneija.
Prvi množični protesti so se začeli januarja 1978, ko je bil šah Reza Pahlavi prisiljen pobegniti iz države zaradi reform, ki so bile namenjene modernizaciji države. Nekaj dni kasneje se je v Iran iz izgnanstva vrnil Homeini, kjer ga je pričakala milijonska množica. Številni so v radikalnemu obratu k islamu videli rešitev za vse tegobe, ki so takrat pestile državo.
Tako v Iranu kot v Venezueli so se protesti začeli zaradi lakote
Ne glede na to, ali si islamski režim zatiska oči pred problemom ali ne, dejstvo je, da se nova generacija Irancev zavzema za ekonomsko stabilnost in individualno svobodo, ti so namreč prejšnji teden na ves glas vzklikali: “Ne želimo islamske republike!” Protesti so se pričeli prejšnji teden, po tem, ko so pričele cene hrane naraščati v nebo, ti pa so kmalu postali več kot le gospodarski protesti. Državljani v vsaj osmih večjih iranskih mestih so kričali: “Smrt Hezbolahu!” in od Teherana med drugim zahtevali, da preneha z aktivnostmi v Siriji in Jemnu.
Obstaja pet lekcij
Malo je dokazov, ki bi nakazovali, da so protesti organizirani, prav tako pa je težko napovedati, kako dolgo bodo protestniki pritiskali na režim in od njega terjali, da se spremeni. Protestniki bi morali smernice iskati v iranski zaveznici Venezueli, kjer niti leto trajajoči protesti niso zadostovali za odstop socialističnega diktatorja Nicolasa Madura. Protesti v Venezueli so se sicer prav tako pričeli zaradi lakote in kljub temu da jim ni uspelo odstaviti Madura, pa je venezuelskim protestnikom uspelo informirati svet o tem, da so socialisti na oblasti ponovno povzročili veliko humanitarno in politično krizo. Obstaja pet lekcij, ki bi se jih Iranci morali naučiti od Venezuelcev.
-
-
- Mirni in kreativni protesti imajo učinek
Razlog, zaradi katerega je postalo splošno znano, da Venezuelo pesti lakota in da tam poleg komaj funkcionalnega zdravstvenega sistema vlada politična represija, je iskati v kreativnih in mirnih protestih, s katerimi so Venezuelci izrazili svojo nasprotovanje režimu. Leto 2017 so namreč zaznamovale fotografije, kot je bila ta, na kateri je gol protestnik le z Biblijo v rokah protestiral, v njega pa so bili usmerjeni gumijasti naboji. Očitno pa se tega zavedajo tudi v Iranu, saj so kamere posnele le majhen del protestov, a je vendarle po medmrežju zaokrožila fotografija, na kateri ženska maha s hidžabom na palci. - Igra po meri režima privede do upada morale protestnikov
V diktaturah namreč velja, da s pomočjo dialoga želijo kupiti le na času, da ustavijo intenziteto protestov. V primeru, da bo do tega prišlo v Iranu, je mogoče, da bo sledila ista usoda kot v zaveznici Venezueli, kjer se je opozicijska koalicija pod vodstvom socialistov zapletla v večletna poganja z režimom, ki je preveč pozornosti namenila pogajanju z Madurom, kar je privedlo do odsotnosti konkretnih sprememb v državi. - Obveščenost na mednarodni ravni rešuje življenja
To se je pokazalo na primeru Venezuele, ko so odpeljali Leopolda Lópeza zaradi zdravstvenih težav iz zapora v bolnišnico, zaradi mednarodnih pritiskov so njegovi družini dovolili, da ga v bolnišnici obišče, na koncu pa je bil oddan v hišni pripor. Aretacija drugega opozicijskega voditelja Yona Goicoechea pa se je po 14 mesecih za rešetkami končala celo z izpustitvijo na svobodo. Sicer je res, da ohranjanje pritiska na mednarodni ravni morda ne bo sprožilo željnih sprememb režima, določenim posameznikom pa lahko pomaga preživeti in poskrbi za to, da ti ne bodo pozabljeni. - Izberite koherentno ideologijo in se je držite
Nasprotovanje diktaturi še ne prinese njene zrušitve, namreč za to je potrebna vzpostavitev alternative, ki bo privabila kritično maso ljudi, ki si prizadeva za spremembe. Protestnikom v Venezueli to ni v celoti uspelo, saj je bila opozicija enotna zgolj v nasprotovanju Maduru. Za Iran pa se še ne ve, kdo tam sploh predstavlja opozicijo in če je ta oblikovala vodilno strukturo za izvajanje protestov. - Enotno vodstvo predstavlja ključ
V Venezueli so ideološka odstopanja v opoziciji tista, ki so privedla do nastanka zmede med opozicijskimi voditelji, kar pa je režim Madura s pridom izkoristil v svoj prid. Medtem so se začele ulice prazniti, saj protestniki niso več videli razloga, da tvegajo življenje za opozicijo, ki se preveč ukvarja z lastnimi problemi. Do takšnega stanja pa bi lahko zlahka prišlo tudi v Iranu.
- Mirni in kreativni protesti imajo učinek
-
Ivan Šokić, Nina Žoher