Socialistična kubanska elita se okorišča s pomočjo “sovražnega” kapitalizma, ljudi pa pusti stradati

Foto: epa

Kuba, ki predstavlja namišljeni raj socialistov, v javnosti podpira načelo enakosti, realnost pa je  za navadne ljudi povsem drugačna. Navzven je v socialistični ekonomiji mogoče opaziti veliko sprememb in elemente kapitalizma, ki so se globoko zasidrali: trgovinski center Manzana de Gómez se je preoblikoval v hotel s petimi zvezdicami, vrsta elegantnih butikov prodaja parfume in elektroniko, znotraj starega skladišča pa celo varijo pivo v velikih jeklenih rezervoarjih, ki so bili uvoženi iz Avstrije. 54-letni ekonomist in profesor na Univerzi Havana Omar Everleny Pérez je za Bloomberg povedal, da je v stari Havani vse v rokah enega človeka, ki je precej neznan izven kroga avtoritarnega kubanskega režima- zeta Raúla Castra. 

Luis Alberto Rodriguez, zet Raúla Castra, velja za molčečega generala v Revolucionarnih oboroženih silah, ki je svoje življenje preživel blizu komunistične elite, ki je služila diktatorju Fidelu Castru pri vodenju revolucije. Rodriguez je predsednik največjega poslovnega imperija na Kubi, konglomerata, ki združuje vsaj 57 podjetij, ki so v lasti Revolucionarnih oboroženih sil. Nedvomno gre v tem primeru za element kapitalizma, ki je globoko zasidran v socialistični Kubi.

Rodriguez je večino treh desetletij delal direktno za Raúla Castra. Predstavlja nekakšnega “vratarja” za zunanje investitorje, saj jih prisili v poslovanje z njegovo organizacijo, v primeru, da želijo odpreti trgovino na otoku. Če in ko bodo ZDA ukinile pol stoletja trajajoč embargo proti Kubi, bo Rodriguez tisti človek, ki se bo odločil kateri vlagatelji bodo dobili najboljše ponudbe.

Življenje enega najvplivnejših mož ovito v tančico skrivnosti
Castru pa Rodriguez ne predstavlja zgolj dolgoletnega šefa, ampak tudi člana družine, saj se je več kot dvajset let nazaj poročil z njegovo hčerko Deborah Castro. V zadnjih petih letih je enormno povečal velikost poslovnega imperija, kar je vplivalo na to, da je postal eden izmed najbolj vplivnih ljudi na Kubi. Njegovo življenje pa je kljub temu ovito v tančico skrivnosti, saj so ga do sedaj redkokdaj fotografirali ali citirali v medijih, prav tako javnosti ni znana njegova natančno starost (predvidevajo, da je star 55 let).

Foto: Printscreen/ Bloomberg

Foto: Printscreen/ Bloomberg

Od leta 2006 Raúl Castro odpira pot “sovražnemu” kapitalizmu
V državi, kjer kapitalizem polovico stoletja obravnavajo kot sovražno silo, Raúl Castro od prevzema oblasti leta 2006 oprezno odpira otok zasebnim podjetjem. Ekonomist Pérez je dejal, da se je vsakodnevno življenje številnih spremenilo. Trenutno imajo v Kubi 201 dovoljenih vrst zasebnih podjetij (od restavracij do nastanitev tipa “bed and breakfast”- nastanitev s pripadajočim zajtrkom), ki zaposlujejo kar milijon ljudi oziroma petino razpoložljive kubanske delovne sile.

Raúl Castro je legaliziral prodajo stanovanj in avtomobilov, odpravil omejitev potovanj in dovolil zasebno kmetovanje in kooperativno podjetništvo. Od sedaj naprej lahko Kubanci legalno prebivajo v hotelih, 2,6 milijona ljudi ima v lasti mobilne telefone, v primerjavi z desetimi leti nazaj, ko telefonov ni bilo skoraj nič.

Dobičkonosna industrija je v rokah države
Castro pa je vendarle dobičkonosno industrijo obdržal v rokah države, večina pa je v upravljanje njegovega zeta ali celo nekdanjega zeta, saj obstajajo govorice, da naj bi se Rodriguez in Deborah Castro ločila. Peréz trdi, da Rodriguezova podjetniška administracija GAESA upravlja s podjetji, ki skupaj predstavljajo kar polovico vseh poslovnih prihodkov na Kubi. Nekateri ekonomisti celo pravijo, da so ti dohodki najverjetneje nekje do 80%.

Foto: epa

Foto: epa

GAESA ima v lasti skoraj vse trgovinske verige na Kubi in 57 hotelov, ki se nahajajo od Havane do karibskih plaž, s katerimi večinoma upravljajo tujci. Poleg tega imajo v lasti restavracijo, verigo bencinskih črpalk, floto avtomobilov za najem in podjetja, ki uvažajo vse od jedilnega olja pa do telefonske opreme. Rodriguez je med drugim zadolžen tudi za kontejnerski terminal v Marielu, ki predstavlja pomembno investicijo za globalno trgovino in tuje naložbe.

Za razliko od elite večina Kubancev živi v človeku nedostojnih razmerah
Kubanci pogostokrat govorijo o spremembah, ki so jim priča. Večina ljudi pa od Castrovih reform ni dobila niti osnovne stvari za preživetje- plače, ki bi omogočala preživetje. Mesečna povprečna plača znaša 584 kubanskih pesov oziroma 24 ameriških dolarjev. Toliko znaša nakup 2 kilogramov piščančjih prsi, nekaj vreč riža in fižola ter štirih rol toaletnega papirja v enem izmed Panameriških supermarketov, ki so v lasti GAESA. Stroški živil so vrtoglavo visoki za večino Kubancev, saj le ti zaslužijo kubanske pese, vse cene pa so vzporedne z valuto, ki je vezana na dolarje- kubanski konvertibilni pesoti.

Kubanka Dayanisa Cabrera je novinarju Bloomberga izdala, da večina Kubancev živi v katastrofalnih razmerah, v majhnih bivalnih prostorih, ki imajo preprosto notranjo opremo, pokriti pa so s kovinsko streho. “Vsak mesec imamo na voljo minimalno količino hrane, saj je le ta ekstremno draga glede na prejet mizerni zaslužek.” Tako ima vsak član družine na mesec na voljo, da konzumira četrtino kilogramskega piščanca, 10 jajc, en zavitek špagetov, pol kilograma fižolov in četrtino litra jedilnega olja.

Foto: epa

Foto: epa

Univerzitetni profesor mora za preživetje prevažati naokrog turiste
Večina Kubancev se mora pošteno boriti, da sebi in svoji družini zagotovijo “dostojen” način življenja. Skoraj vsakdo se tako ukvarja z delom na črno ali celo krajo na račun klavrne plače, ki jo prejmejo za svoje delo. Tako nekateri na črno prodajo cigare, ki so narejene v tovarni v kateri delajo, tuja pa tudi ni zgodba mladega kubanskega inženirja, ki mora poleg opravljanja svoje službe naokrog z avtom Lada voziti turiste, da poveča izkupiček plače, ki jo prejema kot univerzitetni profesor- 19,59 ameriških dolarjev mesečno.

N. Ž.