Šokantno: Nekdanja paznica v severnokorejskem “gulagu” razkriva podrobnosti grozot, ki jih vsak dan zagreši diktatorski režim

Foto: YouTube.

Nekdanja severnokorejska paznica v enem izmed t. i. “kampov smrti”, v katerih diktator Kim Džong Un vsako leto pusti umreti na tisoče ljudi, je za otoški časnik Daily Mail opisala vse podrobnosti grozot, ki se dejansko dogajajo v skrivnih koncentracijskih taboriščih te najbolj zaprte države na svetu. Ljudi, ki se zamerijo režimu, stradajo do smrti, pretepajo, posiljujejo in na koncu tudi zakoljejo. Paznica Lim Hje Jin je grozote videla na lastne oči, zaradi česar je bila tako travmatizirana, da več dni ni mogla niti jesti. Med drugim je bila takrat 20-letnica priča krutemu obglavljenju dveh bratov pred vsemi taboriščniki.  

Redkim uspe pobegniti iz severnokorejskega tabora smrti, dvema bratoma, ki jima je uspelo pobegniti v gore, pa so iz maščevanja nato ubili družino. Pogosto ob podobnih pobegih pazniki brutalno pretepejo druge zapornike; gre za taktiko kolektivnega kaznovanja, s katero želi režim doseči, da je načrtnih uporov manj. Zapornike sicer večkrat ujamejo celo na kitajski strani meje in jih vrnejo severnokorejskim oblastem. Policija takšne zapornike brutalno pretepe in jih na pol mrtve, privezane na konje, privleče nazaj v zapor.

Nekdanja paznica Lim za Daily Mail razkriva, da je v sedmih letih služenja v taborišču smrti videla najbolj grozljive prizore. Videla je rutinske umore, mučenje in posiljevanje političnih zapornikov, ki jih je režim razglasil za državne sovražnike. Eno žensko so slekli do golega in jo zažgali. “Teh zapornikov ne vidijo kot človeška bitja, temveč kot živali,” sogovornico citirajo pri Daily Mailu.

Za severnokorejski režim zaporniki niso človeška bitja, mučijo jih kot živali
Lim se je sicer za kratek čas tudi sama znašla za rešetkami, saj so jo zalotili pri trgovanju s Kitajci. Za Daily Mail je ekskluzivno opisala dogajanje znotraj delavskih taborišč, v katerih naj bi bilo skupno trenutno zaprtih okoli 200 tisoč ljudi: “Z nami so manipulirali, da bi verjeli, da zaporniki niso človeška bitja. Želeli so, da do zapornikov ne bi gojili nobenih simpatij. Zdaj, ko vem, da so bili to zelo normalni ljudje, me duši občutek krivde!”

Delavski kampi v Severni Koreji temeljijo na modelih Stalinovih gulagov, primerljivi so tudi s koncentracijskimi taborišči v nacistični Nemčiji. V taboriščih mučijo tudi otroke, saj v Severni Koreji velja pravilo, da se za zločin proti državi kaznujejo kar tri generacije iz ožje družine. Ljudje živijo v stalnem strahu, kdaj jih bodo naslednjič pretepli do smrti, ali pa stradali do smrti, nekatere pustijo zmrzniti v nemogočih snežnih pogojih.

Novorojene otroke so žive zažgali
Kot poroča Daily Mail, satelitski posnetki nazorno kažejo, da je veliko omenjenih delavskih taborišč “zraslo” v zadnjih šestih letih, odkar je oblast prevzel Kim Džong Un, najbolj okrutni izmed treh severnokorejskih diktatorjev po drugi svetovni vojni. Lim je kot paznica sicer delovala v taborišču, kjer je bilo zaprtih večina žensk in otrok, zdrave moške pa so poslali na minska polja. Večina jih je umrla ali pa se je v kamp vrnila hendikepiranih. Zaporniki so morali prestajati nepredstavljive psihološke muke.

Sogovornica razkriva, da je v eni izmed eksplozij v rudniku umrlo več kot 300 ljudi. Pazniki so namreč samo zaprli vrata predora, da bi se ogenj in plin prenehala širiti. Če so ženske v delavskih taboriščih zanosile, so morale narediti splav, sicer so jih ubili s smrtonosno injekcijo. Če pa je bila nosečnost že previsoka, so otroke po rojstvu pretepli do smrti ali jih žive zažgali.

Kdor ne opravi testa “prevzgoje”, ponoči ne sme spati, dela pa se po 16 ur na dan
Zaporniki delajo sedem dni na teden, zbudijo jih že ob 5. uri, delajo pa po 16 ur na dan, preden v večernih urah sledijo še ure “prevzgoje”. Po urah predavanja sledi test. In če ga zaporniki ne opravijo, jim ponoči ne pustijo spati.

Lim razkriva, da zapornikom niti po smrti ne omogočijo dostojnega pokopa. “Vsa trupla so vrgli na eno stran. Ni bilo spoštovanja, ni bilo pogreba. Po enem tednu so lahko trupla zažgali!” Ko je Mailova sogovornica prvič prišla v delavski kamp, se ji je vse skupaj zdelo kot v grozljivki. Ker je enkrat v življenju videla dokumentarni film o Auschwitzu, je lahko takoj prepoznala podrobnosti  s severnokorejskimi gulagi. “Večina zapornikov umre že po nekaj mesecih zaradi slabe prehrane. Nikoli nam niso ponudili obroka beljakovin. Lovili smo kače, podgane in celo insekte!”

Naj spomnimo. Pred tremi leti so Združeni narodi obsodili Severno Korejo zaradi zločina proti človečnosti, ki mu na svetu ni para, a še vedno ni zanesljivega fotografskega gradiva o kampih, ki so pogosto v veličini mesta. Lin je delala v taborišču, ki je bilo dolgo 50 kilometrov in široko 40 kilometrov.

Danes 35-letna Lim živi v Seulu, samo 56 kilometrov od meje s Severno Korejo, a vendarle svetlobna leta daleč od despotskega režima, v katerem je živela nekoč.

T. F.