Prisluškovanje, vlomi, diskreditacije, skrivnosti in laži. Vse to so značilnosti modernih afer, ki jih ponavadi poimenujemo po najbolj zloglasni ameriški politični aferi 20. stoletja. Afera Watergate je postavila kriminalne standarde za politično vohunjenje, podtikanje in diskreditacijo političnih nasprotnikov.

Afera je izbruhnila v sedemdesetih letih 20. stoletja, potem ko so neznanci 17. junija 1972 vdrli na sedež Demokratske stranke v stavbi Watergate v Washingtonu. Afera je postala javnosti znana, potem ko je bil ugotovljen denarni tok med storilci in republikansko komisijo za ponovno izvolitev Richarda Nixona, ki je bil v času afere republikanski predsednik ZDA.

Vohunjenje za načrti opozicije
Glavni cilj operacije v stavbi Watergate je bil vohunjenje za opozicijo. Vlomilci so imeli navodila, naj slikajo vse načrte Demokratske stranke za prihodnje volitve in namestijo prisluškovalne naprave v telefone vodilnih članov Demokratske stranke. Naprave so nekaj časa delovale brezhibno, potem pa so se očitno pokvarile, saj so se storilci odločili za drugi vlom, da okvare odpravijo. Pri tem vlomu jih je zalotil hišnik, ki je poklical policijo, ta pa je storilce prijela in zaslišala, sodišče pa jih je obsodilo za vlom, zaroto in kršenje zveznih predpisov o prisluškovanju.

Predsednik Nixon je naročil oviranje preiskave
Preiskovalci FBI so ugotovili, da je eden od osumljencev neposredno povezan z Belo hišo, vsi ostali pa so bili nekdanji tajni agentje. Denar, ki so ga storilci uporabljali, je prišel iz črnega fonda  republikanske komisije za ponovno izvolitev Richarda Nixona. Ker bi to lahko močno načelo njegov predsedniški mandat, je Nixon agenciji CIA ukazal, naj ovira preiskavo FBI, kolikor je to mogoče. Dan po vlomu je imel Nixon novinarsko konferenco, na kateri je povedal, da nihče v Beli hiši ne ve ničesar o tem in da bodo izvedli preiskavo. Preiskave seveda niso nikoli izvedli.

Nixonova paranoja
Seveda pa demokrati, za katerimi je preko svojih pomočnikov vohunil Richard Nixon, niso bili edini. Danes je znano, da je preko črnih projektov, za katere je vedel le sam in peščica njegovih najbližjih sodelavcev, vohunil za vsemi, ki jih ni maral ali pa so se mu zdeli sumljivi. Največkrat so bili to člani opozicije, v nekaj primerih pa tudi člani republikancev in celo njegovi sodelavci. Da bi imel pod kontrolo tudi najbližje privržence, je dal v ovalni pisarni Bele hiše postaviti nadzorni sistem za snemanje pogovorov.

Pokopal ga je njegov lastni snemalni sistem
Zaradi vsega zgoraj naštetega je bila javnost ogorčena, vendar pa predsednik ni nameraval odstopiti, saj so bile njegove taktike onemogočanja uradne preiskave uspešne, tako da ni prišlo do sodnega epiloga. Vendar pa se je – ko so preiskovalci in tožilci ugotovili, da je v Beli hiši nov snemalni sistem – plima obrnila. Trakove, razen tistih, ki jih do leta 1974 Nixon ni hotel izročiti, so takoj zasegli. S trakov je bilo jasno razvidno, da je Nixon ne samo vedel, ampak tudi ukazal prisluškovanja, izsiljevanja, oviranje preiskave itd. Volivci so zahtevali Nixonovo glavo in zato je avgusta 1974 odstopil z mesta predsednika ZDA.

A. R.