Eden izmed razlogov, zakaj je bila nekdanja SFRJ tako zaostala država, je tudi v tem, da so podivjani komunisti po vojni pomorili ali pa izgnali večji del najsposobnejšega in najproduktivnejšega prebivalstva. Tipičen takšen primer prihaja s Hrvaške, kjer so umorili kar rektorja zagrebške univerze Đura Stipetića. Njegova tragična zgodba je identična montiranemu procesu Črtomirja Nagodeta in soobtoženih v tako imenovanem “Nagodetovem procesu”.
Đuro Stipetić je bil eden izmed tipičnih prebivalcev Pulja, ko je ta blestel v svojem polnem sijaju kot glavno vojaško pristanišče takratnega avstro-ogrskega cesarstva, in je stanoval na nekdanji Vergerijevi ulici. Rojen je bil leta 1876 v Zagrebu, po končanju ogulinske osnovne šole pa je šolanje nadaljeval najprej na zagrebški gimnaziji na Katarinskem trgu, kjer je leta 1894 maturiral z odličjem, nato pa se je vpisal na študij tehnologije na Visoki tehniški šoli na Dunaju. Po diplomiranju je začel svojo kariero v avstro-ogrski vojni mornarici kot ladjedelniški nadinženir, kjer je dobil čin nadporočnika, v puljski ladjedelnici pa je med drugim vodil izgradnjo suhih dokov ter plovnega doka z nosilnostjo do 22 tisoč ton. Nato je leta 1911 ministrstvo na Dunaju izdalo soglasje za gradnjo velikih vojnih plovil ladjedelnici Cosulich v Tržiču, ki jo je vodila družina, ki je po poreklu izvirala z Malega Lošinja. Ta je zaposlila tudi Stipetića, leta 1914 pa je tam prevzel vlogo tehničnega direktorja, navajajo Komunistički zločini.
Bil je namestnik glavnega direktorja tržiške ladjedelnice, v Budimpešti pa je gradil podmornice
Stipetić, ki je kasneje prevzel tudi vlogo namestnika glavnega direktorja v omenjeni ladjedelnici, je v Tržiču sodeloval pri izgradnji križarke Admiral Spaun dolžine 125 metrov, širine 12,3 metra, ugreza 4,6 metra in izpodriva 3.500 ton. Plula je z 20 tisoč konjskimi močmi in dosegala hitrost do 27 vozlov. Tej ladji so sledile še tri križarke, leta 1912 Saida in leta 1913 Helgoland in Novara, ki so bile enakih dimenzij, a so premogle 26 tisoč konjskih moči. Po vdoru Italijanov leta 1915 se je skupaj z delom zaposlenih tudi Stipetić umaknil iz vojne cone, gradnja podmornic pa se je odvijala v Budimpešti. Te so bile grajene po Stipetićevih načrtih in po železnici prepeljane v Pulj. Po porazu italijanske vojske se je vrnil v Tržič, kjer je sodeloval pri rekonstrukciji in modernizaciji ladjedelnice. Tam je ostal tudi po razpadu habsburške monarhije z dovoljenjem novih italijanskih upraviteljev ladjedelnice.
V Zagreb se je vrnil po začetku fašističnega norenja, tam pa so ga umorili komunisti
Ko se je v Italiji začelo fašistično norenje, je leta 1920 odšel v Zagreb, kjer je takoj nastopil kot redni profesor na tamkajšnji visoki tehniški šoli, kjer je bil eden izmed utemeljiteljev ladjedelniškega oddelka. Pozneje je bil tudi dekan te fakultete in tudi rektor Univerze v Zagrebu. A kasneje ga je totalitarna oblast komunistične Socialistične federativne republike Jugoslavije pod vodstvom Josipa Broza Tita leta 1945 na montiranem sodnem procesu obsodila na smrtno kazen, ki je bila izvršena februarja 1946. Ni znano, kje je bila usmrtitev izvršena, njegova družina pa ni nikoli izvedela, kam so skrili njegovo truplo, da bi ga lahko dostojno pokopala. V igri usode je po vojni tudi njegov sin Đuro Stipetić ml. postal direktor puljske ladjedelnice Uljanik.
J. Ž.