Na Hrvaškem nadaljujejo z izkopavanjem in označevanjem masovnih grobišč, ki so nastala v komunističnih povojnih pobojih po 2. svetovni vojni na območju Dubrovnika. Člani zveze vojnih veteranov so poudarili potrebo po osvetljevanju resnice ter ohranjanju živega spomina na komunistična grozodejstva.
Partizani so proti koncu leta 1944 obračunavali z nasprotniki novega totalitarnega režima z “boljševistično okrutnostjo”. Tako imenovani “osvoboditelji” so konec oktobra 1944 na območju Dubrovnika prijeli in brez sojenja pobijali znane prebivalce, ki so bili v večini civilisti in duhovniki. Za seboj so po pisanju spletnega portala Komunistički zločini pustili “številna nema grobišča, o katerih se je molčalo dolgega pol stoletja komunističnega režima.”
Na enak način so komunisti likvidirali četverico iz vasi Slano blizu Dubrovnika. “Pripadniki dela dubrovniškega odreda in 2. dalmatinske proletarske brigade, s katerimi je prišlo v vas tudi celotno partijsko in politično vodstvo dubrovniškega primorja,” so ob prihodu v vas prijeli veliko število oseb. “Partizanke in partizani so se zbrali okoli tistih, ki so se jih odločili ubiti”. Peli so, se veselili in plesali, tolkli po svojih žrtvah ter jih po dolgem in zverinskem izživljanju ubili. Zatem so štiri mrtve vrgli v bližnji betonski bunker ter ga zasuli z zemljo.
Po nedolžnem ubiti Mato Ćorić, Ivan Trezić, Jozo Vukman in Anica Jović so šele leta 2014 dobili svojo lastno označeno grobnico, ki služi kot trajni opomnik na zverinsko izživljanje komunistov nad nedolžnim civilnim prebivalstvom. To še toliko bolj podkrepi dejstvo, da je bila Jovićeva 20-letno dekle, ki je pobegnilo v Slano pred četniki, medtem ko sta bila Ćorić in Vukman finančna uradnika. Trezić je bil edini, ki je v vasi kot orožnik zagotavljal javni red in mir.
Komunistični zločinci niso bili nikoli kaznovani
Uredništvo spletnega portala Komunistički zločini s prstom kaže na pravosodje in politični sistem, ki si po “pilatovsko” umivata roke “z nekaznovanjem dobro znanih izvršiteljev in naročnikov storjenih zločinov za časa totalitarnega režima.” Resnica o komunističnih zločinih pa je še po koncu 2. svetovne vojne ujeta v “labirintu politične realnosti”. Navkljub redkim poskusom preganjanja nekaterih zločincev iz obdobja komunizma so to večinoma “karikaturni procesi, tako zaradi visoke starosti obdolženca kot tudi pomanjkanja prič.”
“Pošastne razmere in način funkcioniranja represivnega režima” razkrivajo šele posamezna izkopavanja množičnih grobišč na dubrovniškem območju v zadnjih letih. “Za omenjene in mnoge druge zločine ni nihče nikoli odgovarjal, niti v 45 letih skupne države niti v 28 letih od priznanja neodvisnosti.”
Ivan Šokić