Na Hrvaškem se te dni bijejo hudi notranjepolitični boji o ratifikaciji Istanbulske konvencije. V nasprotju s Slovenijo, ki je skupaj s še 13 državami EU konvencijo ratificirala že leta 2015, so južni sosedje še pravočasno opazili teorijo spola, ki se jim vsiljuje v drobnem tisku besedila, ki drugače govori o potrebi zaščite žensk pred nasiljem.
Na prvi pogled se zdi konvencija Sveta Evrope o preprečevanju in borbi proti nasilju nad ženskami in nasilju v družini dokument, ki bi ga lahko podprli vsi. “Saj ne podpirate nasilja nad ženskami?” se glasi naivno vprašanje v primeru, da se nekdo izjasni drugače. A hudič se pogosto skriva v malenkostih in kot so opozorili posamezniki hrvaške civilne družbe, imajo malenkosti v Istanbulski konvenciji daljnosežne posledice. Ena izmed njih je tudi teorija spola, ideja, ki je zrasla na zelniku kulturnih marksistov.
V združenju Vigilare so tako po poročanju Glasa Koncila zapisali, da se v teh dokumentih v hrvaški zakonodajni okvir vrinja pojem spola (gender/rod), ki ne obstaja niti v hrvaški ustavi niti v ustavah drugih držav. “Glede na to, da je pojem spola neobstoječ na mednarodni pravni ravni, uvajanje te kategorije krši mnoge ustave in mednarodne zakone in s tem človekove pravic,” je zapisal dr. Vice John Batarelo in dodal, da mora Hrvaška sama izoblikovati svojo pozicijo, ločeno od slepega sledenja “političnim diktatom iz Bruslja.” Potrebno je “prisluhniti znanosti in zdravemu razumu, ki psevdoznanstveno teorijo o spolu (genderizem) označujejo za lažno. Teorija spola je samo še eden od produktov kulturnega marksizma, ki laže o človekovi naravi, trdeč, da njegova antropološka danost (spol) ni njegova resnična identiteta”.
Sporni deli
Podporniki Istanbulske konvencije se s tem ne strinjajo in nasprotnike ratifikacije označujejo za paranoične. Da temu le ni tako, dokazuje že kratek vpogled v listino, ki je prosto dostopna na spletu. V 3. členu sekcije C tako jasno piše: “‘Spol’ naj pomeni družbeno konstruirane vloge, obnašanja, dejavnosti in lastnosti, ki jih neka družba dojema kot primerne za ženske in moške.” V slovenščini se mogoče zaradi iste besede za biološki in slovnični spol izgubi del teže, ki naredi to diskusijo tako perečo. Če pojasnimo; z namerno rabo besede za slovnični spol in označitvijo te kategorije kot družbenega konstrukta se aktivno napada znanstveno in biološko dano resnico, da sta samo dva spola, ki sta si še kako različna. Ta razlika seže v sam zapis DNA.
Naprej, nasprotnike Istanbulske konvencije moti poskus ideološkega pranja možganov s teorijo spola otrokom v šolah. V 14. členu o izobraževanju tako piše: “Podpisnice bodo poskrbele, kjer je primerno, za nujne korake, da se v izobraževalni program vključi material o problemih, kot so enakost med ženskami in moškimi, ne-stereotipne spolne vloge, medsebojno spoštovanje, nenasilno reševanje konfliktov v medosebnih odnosih, nasilje nad ženskami, osnovano na spolu …”
“Kar je še več, je na primer to, da se izpostavlja pravico vsake ženske in deklice v izobraževanju. No, problem je v tem, da se digniteto žensk ponižuje tudi, ko se samo definicijo ženske skozi skonstruirano ‘spolno identiteto’ želi ločiti od bioloških dejstev, od same človeške narave. Problem je, da se zahteva, da se take teorije, ki nasprotujejo naravnim zakonom, uvede tudi v šole,” je v pismu, ki ga je naslovil na hrvaškega premiera Andreja Plenkovića zapisal tajnik HDZ Davor Ivo Stier.
Istanbulska konvencija sama sebi namen
Ob tem nasprotniki ratifikacije opozarjajo, da je konvencija sama po sebi odveč. Ne prinaša ničesar novega, medtem ko državam, ki ratificirajo sporazum, vsiljuje lastno telo, ki naj bi skrbelo za pravilno izvajanje podpisane konvencije. Kratko malo, države so se prisiljene odreči lastni suverenosti. Željka Markić iz Združbe za družino je v soočenju na hrvaški radioteleviziji povedala: “Vseh 49 ukrepov, o katerih govori Istanbulska konvencija – preprečevanje nasilja in zaščita žensk in otrok pred nasiljem – so civilizacijski dosežek. Glede tega se vsi strinjamo, a vsi ti ukrepi so tudi v zakonih, strategijah in ukrepih Republike Hrvaške.”
Ob tem so v Večernjem spomnili na nedavno spreminjanje nemške himne, zato ker naj bi izraz očetnjava žalil novodobne puritance iz vrst kulturnih marksistov. Podobno bi v primeru ratifikacije Istanbulske konvencije doletelo tudi Hrvaško. Edina razlika je intenzivnost. “Hrvaška je tradicionalna država, komaj 28 let neodvisna, in številne stvari so ‘svetejše’ od drugih. A sledilcev novega čistunstva, novega puritanizma, tega, kar se pretvarja v borbo za spolni izraz in spolno enakopravnost, je na Hrvaškem vse več.” Ob tem opozarjajo, da z gotovostjo lahko pričakujemo, kako bo birokratski aparat, ki bo razpolagal z več deset milijoni evrov letno, “zagotovo šel v iskanje za vsemi spornimi neenakostmi med spolom in spolnim izrazom (gender), kot se to ravnokar odvija v Nemčiji”. Na udaru pa bodo mladi, saj starejši ljudje za take bedarije niso dovzetni.
Ivan Šokić