V zahodnoevropskem svetu, del katerega smo tudi mi, nam ustava kot najvišji zakon v državi določa enakost pred zakonom. Žal pa smo danes priča diskriminaciji in omejevanju svobode govora v primeru, da ne mislimo tako, kot nam narekujejo mainstream mediji, LGBT-skupnosti in ostali aktivisti. Ti nam konstantno sporočajo, da smo diskriminatorni in netolerantni, če mislimo drugače, ob tem pa se ne zavedajo, da so ravno oni tisti, ki diskriminirajo drugače misleče. Najbolj grozljivo pa je, da tovrstno miselnost pod pretvezo modernosti in normalnosti vcepljajo že v glave mladih, z namenom, da bi okrepili čim večjo hordo ljudi, ki bi bila nesposobna razmišljati s svojo lastno glavo.
Naslednja parodija zelo dobro prikazuje realno situacijo, ki smo ji na žalost priče danes. Prikazuje namreč pouk matematike, na katerem so poleg učiteljice prisotni tudi štirje učenci, ki se potegujejo za udeležbo na svetovnem matematičnem kongresu v New Yorku. Najprej je učiteljica postavila vprašanje, koliko je ena plus ena. Eden izmed učencev je odgovoril s pravilnim odgovorom, torej dve, pa mu je učiteljica odvrnila, da odgovor ni pravilen. Ko pa je učenec z imenom Simon odgovoril z: “Multikulturalizem,” mu je učiteljica pritrdila z odgovorom: “Zelo dobro.”
Na drugo vprašanje, koliko je tri krat tri, je prvi učenec odgovoril zopet pravilno, torej devet, pa mu je učiteljica zatrdila, da je odgovor zopet napačen. Ko je učenka z imenom Penelope odgovorila z: “Enakost med spoloma,” je bila deležna odobravanja. Učenca, ki je pravilno odgovoril, je tovrsten odnos razjezil, zato je vprašal, če gre morda za kakšno šalo – glede na to, da gre le za uro matematike. Simon se je odzval z očitkom, da se vidi, da je rasist, kar pa je učenca razjezilo, zato je dejal, da ima pravico, da postavi vprašanje. Penelope je komentirala, da se vprašanj ne postavlja, ker so ta žaljiva že sama po sebi. S temi navedabmi pa se je strinjal tudi učenec azijskega porekla.
Uporaba barve sporna kljub vsebini
Učiteljica na posnetku je učence pozvala, naj pokažejo svoje raziskovalne naloge, da jih oceni in določi tistega, ki bo lahko na podlagi najvišje ocene svojo nalogo predstavil v New Yorku. Penelope je dobila šest točk od desetih, prav tako tudi Simon. Učenec azijskega porekla, ki je imel nalogo napisano le na listu pairja, je dobil eno točko, učenec, ki pa je oddal zajetno nalogo, v kateri je s pomočjo matematičnih metod analiziral tveganje srčnega napada, je dobil sedem točk od desetih. In ker se učencu tovrstno ocenjevanju ni zdelo pravično, je o tem obvestil učiteljico in dodal, da naloge ni pregledovala več kot deset sekund. Učiteljica mu je odgovorila, da njegova opazka ni upravičena, ker je nalogo pisal s pomočjo rdečega kemičnega svinčnika. Simon je na glas izrazil strinjanje z učiteljico in dodal, da je rdeča barva v mnogih kulturah žaljiva, Penelope pa je dodala prepričanje, da ne razume, zakaj bi nekdo pisal le v eni barvi – glede na to, da človeštvo predstavlja marvica lepote in duhovnosti.
Med procesom hitrega ocenjevanja je Simon učenca opozoril, da je nevarno, da v Penelope zre več kot 15 sekund, saj naj bi šlo v tem primeru za nadlegovanje. Pri tem pa je dodal, da z uporabo besede naravnost ni želel užaliti nikogar, ki ni tradicionalno spolno usmerjen, z besedo netradicionalno pa ni želel užaliti nikogar, ki je v nasprotju z enakostjo v zgodovinskem smislu.
Zaradi načela enkaosti naj ne bi smel nihče izstopati
Kljub nebuloznim izjavam, ki jih je bil deležen učenec, ki je dosegel največje število točk, je ta dejal, da predvideva, da je on tisti, ki bo odšel v New York, pa mu je učiteljica odgovorila, da proces ocenjevanja še ni zaključen, ker živimo v družbi, ki temelji na enakosti. Vse točke, ki so jih učenci dosegli skupaj (6 + 6 + 1 + 7), je učiteljica razdelila med vse učence, kar je pomenilo, da je vsak izmed njih prejel 5 točk, in jih pohvalila, ker so vsi povprečni.
Učenec, ki je prvotno dosegel najvišje število točk, je učiteljico vprašal, kdo bo torej odšel v New York. Pa je učiteljica na to odgovorila, da bo na to potrebno še počakati, saj sledi še razdelitev priviligiranih točk. Penelope je dejala, da si zasluži dodatni točki, ker je ženska in biseksualka, minus točko pa zato, ker je belka, kar ji je prineslo 6 točk. Simonu je dodelila eno točko, saj si je ta prislužil štiri negativne točke, ker je heteroseksualec, belec, moški in “cis-gender”–zadovoljen s spolom, v katerem se je rodil. Učencu, ki bi moral zmagati, pa je dodelila dve plus točki zaradi temne barve kože in zaradi težke določitve spolne usmerjenosti, dve minus točki pa zato, ker je moški in ker ga ne mara, kar pomeni, da je bil ocenjen s 5 točkami. Učencu nikakor ni bilo jasno, zakaj mu je dejala, da ima težave pri določanju njegove spolne usmerjenosti, a na to vprašanje ni želela odgovoriti in ga je preprosto ignorirala.
Najslabši postal zmagovalec
Učenec, ki je prvotno dobil najmanjše število točk, je ob dodatnem ocenjevanju – med drugim na račun tega, da je gej, transseksualec, Azijec, pretežek, neinteligenten in neprivlačen, dosegel osemnajst točk od desetih, kar mu je prineslo zmago. Učenec, ki je prvotno dosegel največje število točk, se je zaradi nepravičnosti razjezil in glasno izrazil nestrinjanje nad tem, da bo v New York potoval človek, ki je na list papirja zapisal besedo enakost in besedo celo napačno črkoval, poleg pa narisal srčke in sonce. Simon je na njegove pritožbe odgovoril, da diskriminacija ne pride v poštev, Penelope pa dodala, da so važna občutja, ne pa le goli matematični fakti. Učenec, ki mu je bila storjena krivica, je pripomnil, naj končno vsi prisotni v razredu prenehajo kršiti njegovo pravico do lastnega mišljenja in izražanja misli. Penelope mu je iz jeze odgovorila, da če ne bo prenehal z žaljenjem, bo deležen napada v samoobrambi, na katerega se ne sme odzvati, in dodala, naj se pripravi na smrt in se pri tem zaveda, da je zmagala socialna pravičnost.
Kot lahko vidite, tovrstna parodija res dobro kaže odsev današnje družbe, ki se na vse kremplje bori za to, da bi bili vsi enaki, kljub temu da smo pri nekateri stvari manj uspešni kot nekdo drug. Pri tem nam feministke krčevito vsiljujejo ženske kvote, poleg tega pa popolnoma zanemarajajo dejstvo, da z njimi v bistvu podcenjujo ženske in njihovo sposobnost. Če resnično želimo, da bomo vsi med seboj enaki, potlej naj bo edino merilo sposobnost in nič drugega!
H. M.