Stavke, demonstracije, protesti – vse to je del normalnega političnega vsakdana v življenju Francozov. A vzpon gibanja rumenih jopičev je salonskim levičarjem, ki so zapustili delavski razred v zameno za migrante in podnebne spremembe, pokazal, da so ne glede na to, kar sami sebi dopovedujejo, v resnici že zdavnaj postali del politične elite.
Po poročanju številnih tujih medijev je gibanje rumenih jopičev najpomembnejši upor proti francoskim oblastnikom vse od študentskih demonstracij maja 1968. In če se številni takratni študentje še danes radi hvalijo, kako so protestirali, pa so mnogi izmed njih v vmesnem času sami postali del politične elite, ki nima posluha za dejanske probleme svojih državljanov.
V zadnjem mesecu je po pisanju portala Spiked Online več sto tisoč rumenih jopičev korakalo po francoskih ulicah. Blokirali so bencinske črpalke, supermarkete, križišča in postavljali barikade pred vladnimi zgradbami. Kar je presenetilo tako leve medije kot francoske oblastnike, je bilo dejstvo, da se je gibanje v celoti oblikovalo spontano. Rumeni jopiči tako nimajo imenovanih voditeljev, temveč zgolj socialna omrežja, preko katerih organizirajo proteste.
Levica ne razume negodovanja delavskega razreda
Protesti, ki so se začeli zaradi negodovanja nad najnovejšim povečanjem davka na goriva, so hitro postali izraz splošnega nezadovoljstva Francozov z njihovo vlado. Visoki davki, nizke plače, vedno manjša kupna moč ter vedno večji prepad med velikimi mesti in periferijo so zgolj ene od bolj izpostavljenih tem, nad katerimi negodujejo Francozi.
A ravno to je tisto, Francozi si drznejo negodovati, Slovenci molčijo in tiho prenašajo vse, kar jim naprti vlada Marjana Šarca, kakor so molčali ob vsem, kar jim je naprtila vlada Mira Cerarja, in kakor so molčali ob vsem, kar jim je naprtila vlada Alenke Bratušek. Premierji v Sloveniji se menjajo, vlada ostaja ista.
Protesti v Franciji so prejšnji mesec eksplodirali, v Parizu so goreli avti, okna so bila razbita in Slavolok zmage je bil prekrit z grafiti, ki so pozivali francoskega predsednika Emmanuela Macrona k odstopu. Navkljub dejstvu, da po zadnjih anketah, ki jih je opravil RTL, 85 odstotkov Francozov ravno ne odobrava nasilja, jih kar 72 odstotkov podpira gibanje rumenih jopičev.
Levičarji rumene jopiče označili za neofašiste
Protestom so se pridružili tudi reševalci in študentje, vsi imajo svoje razloge za negodovanje nad stanjem v državi. Ob vsem tem pa se je pojavilo vprašanje, kje je levica? Kako to, da ni skušala gibanja izrabiti za lastne namene? Preprosto – zato ker je bila levica tista, ki je predlagala zvišanja davkov, proti katerim so se ljudje uprli. Levica je bila tista in je rumene jopiče zavrgla s trditvami, da je skupina preprostih ljudi, ki jim je dovolj konstantnega zviševanja davkov, povezana z neofašisti.
Levičarski mediji so gibanje prikazovali kot ponovno oživitev “populizma”. Eden od novinarjev levosredinskega medija Liberation je celo tvitnil, da so rumeni jopiči “gibanje kmetavzov”, ki so v večini “skrajno desni”.
Levica namreč nikakor ni mogla preko dejstva, da francoskih državljanov ne zanimajo njihovi velikopotezni načrti za reševanje planeta in migrantov. Socialistična stranka je bila namreč tista, ki je v parlament poslala Macronov napovedan dvig davkov na goriva, medtem ko je socialistična stranka Nepokorjena Francija zahtevala še radikalnejše ukrepe na področju okoljevarstva – želeli so prehod na ekonomijo brez ogljikovih izpustov.
Levičarji postali del vladajoče politične garniture
Levica na Zahodu se že dalj časa sooča s problemom, saj so sami postali del vladajoče garniture. V Sloveniji so del vladajoče politične garniture že od samega začetka. Kot taki pa nimajo primernega okvira za razumevanje nezadovoljstva navadnih ljudi. Vsi, ki so nezadovoljni z njihovo obliko vladavine, morajo potemtakem biti fašisti.
Zakaj bi drugače nasprotovali dvigu davkov na zlobni bencin? Mar ljudje res ne razumejo, da hočejo salonski levičarji zgolj rešiti planet? Račun, če bo le v njihovi moči, bodo izstavili davkoplačevalcem, da bi sami kaj naredili, ne pride v poštev. Pri koritu jim je preveč udobno, da bi se kamorkoli premaknili.
Ivan Šokić